Page 84 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 84
na Podgornik, Jana Kalin in Katja Jeznik
Drug pomemben rezultat opisanega sodelovanja pa je imenovanje kultur-
nih koordinatorjev na ravni posamezne vzgojno-izobraževalne ustanove, ki
se pod okriljem Kulturnega bazarja spodbuja od leta 2014. Kulturni koordina-
torji so strokovni delavci, ki sprejmejo vlogo »ambasadorja« razvoja kulturno-
umetnostne vzgoje v svoji ustanovi.
Dobro se je zavedati, da je za kakovostno sodelovanje med vzgojno-
izobraževalnimi ustanovami in skupnostjo treba upoštevati nekatere pogoje
(Sanders 2003; glej tudi Gregorčič Mrvar idr. 2016):
– strokovno pripravo partnerstva in usposobljenost vključenih partner-
jev (program partnerstva mora biti strokovno pripravljen z upošteva-
njem značilnosti vseh vključenih partnerjev ter z jasno zastavljenimi ci-
lji in s procesom, ki temelji na sistematičnem načrtovanju, izvajanju in
evalvaciji);
– izbiro ustreznega partnerja (sodelujoči partnerji naj oblikujejo skupno
vizijo in cilje, načrt sodelovanja, zagotovijo motivacijo in pripravlje-
nost posameznikov za medsebojno sodelovanje; zagotovijo finančne,
prostorske, materialne in človeške vire, podporo vodstva vzgojno-
izobraževalnih ustanov in ustanov v skupnosti; od obsega in komplek-
snosti sodelovanja je v veliki meri odvisno, kakšno znanje in spretnosti
potrebujejo vključeni partnerji, kako si bodo razdelili vloge in odgo-
vornosti);
– evalvacijo partnerstva (vključuje vse udeležene, tako na institucionalni
kot tudi na osebni ravni; to omogoča refleksijo o vzpostavljenem od-
nosu in dosedanji praksi medsebojnega sodelovanja ter načrtovanje
prihodnjih aktivnosti).
V procesu sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in sku-
pnostjo ter kulturno-umetniškimi ustanovami in posamezniki pa prihaja tudi
do različnih ovir, ki lahko izvirajo na ravni posameznikov ali ustanov (Adel-
man in Taylor 2008; glej tudi Gregorčič Mrvar idr. 2016). Ovire pri posame-
znikih se v glavnem nanašajo na notranje ovire, kot so negativen odnos do
medsebojnega sodelovanja, dosedanje slabe izkušnje posameznikov, slabo
medsebojno poznavanje in slabi medosebni odnosi, neustrezna stališča in
pričakovanja drug do drugega, neustrezna komunikacija in pomanjkljivo raz-
vite veščine za medsebojno sodelovanje, pomanjkanje motivacije za sodelo-
vanje. Poleg tega med ovirami, ki zadevajo posameznike, prepoznamo tudi
tiste, ki so objektivnejše narave, kot npr. logistične težave, neustrezni urniki,
pomanjkanje časa in preobremenjenost posameznikov.
84
Drug pomemben rezultat opisanega sodelovanja pa je imenovanje kultur-
nih koordinatorjev na ravni posamezne vzgojno-izobraževalne ustanove, ki
se pod okriljem Kulturnega bazarja spodbuja od leta 2014. Kulturni koordina-
torji so strokovni delavci, ki sprejmejo vlogo »ambasadorja« razvoja kulturno-
umetnostne vzgoje v svoji ustanovi.
Dobro se je zavedati, da je za kakovostno sodelovanje med vzgojno-
izobraževalnimi ustanovami in skupnostjo treba upoštevati nekatere pogoje
(Sanders 2003; glej tudi Gregorčič Mrvar idr. 2016):
– strokovno pripravo partnerstva in usposobljenost vključenih partner-
jev (program partnerstva mora biti strokovno pripravljen z upošteva-
njem značilnosti vseh vključenih partnerjev ter z jasno zastavljenimi ci-
lji in s procesom, ki temelji na sistematičnem načrtovanju, izvajanju in
evalvaciji);
– izbiro ustreznega partnerja (sodelujoči partnerji naj oblikujejo skupno
vizijo in cilje, načrt sodelovanja, zagotovijo motivacijo in pripravlje-
nost posameznikov za medsebojno sodelovanje; zagotovijo finančne,
prostorske, materialne in človeške vire, podporo vodstva vzgojno-
izobraževalnih ustanov in ustanov v skupnosti; od obsega in komplek-
snosti sodelovanja je v veliki meri odvisno, kakšno znanje in spretnosti
potrebujejo vključeni partnerji, kako si bodo razdelili vloge in odgo-
vornosti);
– evalvacijo partnerstva (vključuje vse udeležene, tako na institucionalni
kot tudi na osebni ravni; to omogoča refleksijo o vzpostavljenem od-
nosu in dosedanji praksi medsebojnega sodelovanja ter načrtovanje
prihodnjih aktivnosti).
V procesu sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in sku-
pnostjo ter kulturno-umetniškimi ustanovami in posamezniki pa prihaja tudi
do različnih ovir, ki lahko izvirajo na ravni posameznikov ali ustanov (Adel-
man in Taylor 2008; glej tudi Gregorčič Mrvar idr. 2016). Ovire pri posame-
znikih se v glavnem nanašajo na notranje ovire, kot so negativen odnos do
medsebojnega sodelovanja, dosedanje slabe izkušnje posameznikov, slabo
medsebojno poznavanje in slabi medosebni odnosi, neustrezna stališča in
pričakovanja drug do drugega, neustrezna komunikacija in pomanjkljivo raz-
vite veščine za medsebojno sodelovanje, pomanjkanje motivacije za sodelo-
vanje. Poleg tega med ovirami, ki zadevajo posameznike, prepoznamo tudi
tiste, ki so objektivnejše narave, kot npr. logistične težave, neustrezni urniki,
pomanjkanje časa in preobremenjenost posameznikov.
84
