Page 99 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 99
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
Na koncu besedila, potem ko smo še enkrat preleteli izpostavljene primere,
se nam je prikradlo vprašanje, kaj za vraga smo počeli (skozi) celotno bese-
dilo? Kakšen je namen besedila, ki zgolj izpostavi, da je moda vse in še več,
da moda ni niti trivialna, niti banalna, niti površinska, da moda zadeva
pravzaprav vse posameznike. Izpostavili smo, da je treba modo kot prak-
so znormalizirati, jo odstraniti s piedestala nenavadnosti, ekskluzivnosti,
kakršne koli partikularnosti. »Delokrog« mode se je razširil in zajema vse
širše vidike delovanja. Predstavljeni primeri kažejo, da se modno komuni-
ciranje širi v vse smeri in zajema raznolike dobrine.
Splošnost in »neambicioznost« našega zaključka, po katerem je moda vse
in lahko postane vse, je pravzaprav nujna in hkrati ustrezno izhodišče za
nadaljnje raziskovanje. Nikakor torej ne bomo ponudili kakšnega prevra-
tnega zaključka, raje si bomo ogledali še kakšen primer in skozenj premi-
slili, kako razumeti modo v sodobnem času. Če se strinjamo, da je moda
v veliki meri izgubila nekdanjo podlago, izvor, temeljno funkcijo in sre-
dišče, so na voljo raznoliki scenariji razumevanja mode. Navajeni smo na
tradicionalno razmišljanje o centru in periferiji, o visoki modi in potrošni
modi. Ker so tudi tovrstne označitve le jezikovne konstrukcije, lahko pod-
vomimo tudi vanje. Ker je vse, kar o svetu vemo, pravzaprav pridobljeno
skozi jezik in s pomočjo jezika, je vsaka domnevna realnost nujno perspek-
tivična. Realnosti ne gledamo skozi jezik; jezik je realnost, ki jo vidimo. Ne
živimo torej v svetu, o katerem imamo informacije (torej po logiki, da so
svet in informacije ločeni entiteti), ampak se nahajamo v svetu, ki je in-
formacijski. Tudi razmišljamo in »vidimo« v pretežni meri zgolj skozi jezik
(Webster 2006, 242–243). Nahajamo se v dobi, ki zanika možnost dostopa
do kakšnih večnih resnic, sodobna družba je tudi sumničava do raznovrst-
nih avtoritet, ki so nekoč določale osnovne vrednotne orientirje. Procesi
relativizacije so zajeli tudi modo.
Za sodobno modno oblačenje je značilna določena mera vseenosti in hi-
bridnosti, tudi že omenjene hipertekstualnosti v smislu, da so izviri mode
lahko porajajo na obrobju, da so avtorji mode lahko tudi vsakdanji posame-
zniki. Moda danes načeloma lahko »kaplja« v vse smeri, vseeno pa še vedno
drži, da so posamezniki tudi danes omejeni s svojo ekonomsko, kulturno in
politično močjo, zato je dejansko kapljanje kljub deklarirani razrahljanosti
struktur v veliki meri opredeljeno in omejeno z obstoječimi strukturami
moči. Problem je podoben kot pri sodobnih platformah družbenih medi-
jev: imeti možnost komunicirati in objavljati na platformah še ne pomeni,
99
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
Na koncu besedila, potem ko smo še enkrat preleteli izpostavljene primere,
se nam je prikradlo vprašanje, kaj za vraga smo počeli (skozi) celotno bese-
dilo? Kakšen je namen besedila, ki zgolj izpostavi, da je moda vse in še več,
da moda ni niti trivialna, niti banalna, niti površinska, da moda zadeva
pravzaprav vse posameznike. Izpostavili smo, da je treba modo kot prak-
so znormalizirati, jo odstraniti s piedestala nenavadnosti, ekskluzivnosti,
kakršne koli partikularnosti. »Delokrog« mode se je razširil in zajema vse
širše vidike delovanja. Predstavljeni primeri kažejo, da se modno komuni-
ciranje širi v vse smeri in zajema raznolike dobrine.
Splošnost in »neambicioznost« našega zaključka, po katerem je moda vse
in lahko postane vse, je pravzaprav nujna in hkrati ustrezno izhodišče za
nadaljnje raziskovanje. Nikakor torej ne bomo ponudili kakšnega prevra-
tnega zaključka, raje si bomo ogledali še kakšen primer in skozenj premi-
slili, kako razumeti modo v sodobnem času. Če se strinjamo, da je moda
v veliki meri izgubila nekdanjo podlago, izvor, temeljno funkcijo in sre-
dišče, so na voljo raznoliki scenariji razumevanja mode. Navajeni smo na
tradicionalno razmišljanje o centru in periferiji, o visoki modi in potrošni
modi. Ker so tudi tovrstne označitve le jezikovne konstrukcije, lahko pod-
vomimo tudi vanje. Ker je vse, kar o svetu vemo, pravzaprav pridobljeno
skozi jezik in s pomočjo jezika, je vsaka domnevna realnost nujno perspek-
tivična. Realnosti ne gledamo skozi jezik; jezik je realnost, ki jo vidimo. Ne
živimo torej v svetu, o katerem imamo informacije (torej po logiki, da so
svet in informacije ločeni entiteti), ampak se nahajamo v svetu, ki je in-
formacijski. Tudi razmišljamo in »vidimo« v pretežni meri zgolj skozi jezik
(Webster 2006, 242–243). Nahajamo se v dobi, ki zanika možnost dostopa
do kakšnih večnih resnic, sodobna družba je tudi sumničava do raznovrst-
nih avtoritet, ki so nekoč določale osnovne vrednotne orientirje. Procesi
relativizacije so zajeli tudi modo.
Za sodobno modno oblačenje je značilna določena mera vseenosti in hi-
bridnosti, tudi že omenjene hipertekstualnosti v smislu, da so izviri mode
lahko porajajo na obrobju, da so avtorji mode lahko tudi vsakdanji posame-
zniki. Moda danes načeloma lahko »kaplja« v vse smeri, vseeno pa še vedno
drži, da so posamezniki tudi danes omejeni s svojo ekonomsko, kulturno in
politično močjo, zato je dejansko kapljanje kljub deklarirani razrahljanosti
struktur v veliki meri opredeljeno in omejeno z obstoječimi strukturami
moči. Problem je podoben kot pri sodobnih platformah družbenih medi-
jev: imeti možnost komunicirati in objavljati na platformah še ne pomeni,
99
