Page 154 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 154
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
Kako se izmuzniti temu, čemur so nekoč rekli »obleka po meri«,⁴³ nalašč
ukrojena za posamezno telo? Samo tako, da začnemo ozaveščati možnost,
da oblačila in kroji niso naša usoda, ampak izbira. Samo tako, da oblačilne
prakse oz. nošenje oblačil razumemo kot nenehno komunikacijo in inte-
rakcijo med telesom ter jazom. Pri tem je tisto prvo, kar moramo storiti,
da oblačila »razspolimo«, to je, da se zavemo, da jih je treba denaturirati
sleherne narejene oz. apriorne moškosti in ženskosti, da bi spoznali, ka-
ko sta obleka in telo postala eno. Percepcija obleke je neločljivo povezana
s percepcijo telesa in obratno, zato obleko a priori mislimo v povezavi s te-
lesom. V odsotnosti telesa obleka resda nima polnosti, nima gibanja, še
vedno pa obdrži svoj spol. Spol obleke predhodi namenu, da si jo navleče-
mo nase. Obleka je vidnost in nevidnost, zato naloga mode ne bi smela biti
le prikazovanje vidnega, to je javna predstavitev telesa, čeprav se nanj po-
gosto nanaša, temveč bi morala dati vidno eksistenco tudi tistim vrstam
telesnosti, ki se dominantnim pogledom zdijo nevidne, nelegitimne, dru-
gačne, alternativne, to je intimni izkušnji telesa. Obleka je potemtakem šiv,
ki povezuje intimno in javno manifestacijo telesa. Z njo zaznamujemo, po-
tegnemo osebno mejo, ki obstaja med nami in drugimi, a tudi med našim
telesom in našim oblačilom kot »drugim«. Industrijsko izdelana oblačila,
ki jih kupujemo v trgovinah in v katera se nato napravljamo, so vselej že
oblačila kolektivno »drugega« telesa. To so oblačila, ki predpostavljajo na-
še telo, še preden postanejo naša. Modna teoretičarka Joanne Entwistle v
delu The Fashioned Body (2000) predstavi idejo mode kot »situirane telesne
prakse«, kot oblike utelešenja, mi tu dodajamo, kot predpostavljenega te-
lesa. Drugače rečeno, industrijsko izdelana obleka predpostavlja izkušnjo
lastnega telesa v razmerju do celotnega sistema modne industrije, produk-
cije in promocije modnih teles. Zato Mateja Krofl piše, da je treba modo
razumeti kot »strukturno dominantno obleke, saj artikulira telo in sko-
zi prakse oblačenja ustvarja diskurz telesa« (2018, 30). Moda kot sistem
zagotavlja oblike, kroje, materiale, simbole in fantazije, s pomočjo katerih
oblikujemo lastno »modno identiteto«, če naj se izrazimo v antropološkem
duhu knjige Freda Davisa (1992). Moda je identity-driven practice, praksa, ki
ustvarja identiteto.
Pri razumevanju mode kot identitete so se teoretiki mode zatekli k ne-
katerim znanim avtorjem in njihovim teoretskim prispevkom, denimo h
Goffmanovi analizi dramaturgije družbenega sebstva, da bi pojasnili po-
⁴³ O identitetnih in zgodovinskih razsežnostih krojenja oblek po meri gl. Blatnik Blagotinšek
(2014, 109–125).
154
Kako se izmuzniti temu, čemur so nekoč rekli »obleka po meri«,⁴³ nalašč
ukrojena za posamezno telo? Samo tako, da začnemo ozaveščati možnost,
da oblačila in kroji niso naša usoda, ampak izbira. Samo tako, da oblačilne
prakse oz. nošenje oblačil razumemo kot nenehno komunikacijo in inte-
rakcijo med telesom ter jazom. Pri tem je tisto prvo, kar moramo storiti,
da oblačila »razspolimo«, to je, da se zavemo, da jih je treba denaturirati
sleherne narejene oz. apriorne moškosti in ženskosti, da bi spoznali, ka-
ko sta obleka in telo postala eno. Percepcija obleke je neločljivo povezana
s percepcijo telesa in obratno, zato obleko a priori mislimo v povezavi s te-
lesom. V odsotnosti telesa obleka resda nima polnosti, nima gibanja, še
vedno pa obdrži svoj spol. Spol obleke predhodi namenu, da si jo navleče-
mo nase. Obleka je vidnost in nevidnost, zato naloga mode ne bi smela biti
le prikazovanje vidnega, to je javna predstavitev telesa, čeprav se nanj po-
gosto nanaša, temveč bi morala dati vidno eksistenco tudi tistim vrstam
telesnosti, ki se dominantnim pogledom zdijo nevidne, nelegitimne, dru-
gačne, alternativne, to je intimni izkušnji telesa. Obleka je potemtakem šiv,
ki povezuje intimno in javno manifestacijo telesa. Z njo zaznamujemo, po-
tegnemo osebno mejo, ki obstaja med nami in drugimi, a tudi med našim
telesom in našim oblačilom kot »drugim«. Industrijsko izdelana oblačila,
ki jih kupujemo v trgovinah in v katera se nato napravljamo, so vselej že
oblačila kolektivno »drugega« telesa. To so oblačila, ki predpostavljajo na-
še telo, še preden postanejo naša. Modna teoretičarka Joanne Entwistle v
delu The Fashioned Body (2000) predstavi idejo mode kot »situirane telesne
prakse«, kot oblike utelešenja, mi tu dodajamo, kot predpostavljenega te-
lesa. Drugače rečeno, industrijsko izdelana obleka predpostavlja izkušnjo
lastnega telesa v razmerju do celotnega sistema modne industrije, produk-
cije in promocije modnih teles. Zato Mateja Krofl piše, da je treba modo
razumeti kot »strukturno dominantno obleke, saj artikulira telo in sko-
zi prakse oblačenja ustvarja diskurz telesa« (2018, 30). Moda kot sistem
zagotavlja oblike, kroje, materiale, simbole in fantazije, s pomočjo katerih
oblikujemo lastno »modno identiteto«, če naj se izrazimo v antropološkem
duhu knjige Freda Davisa (1992). Moda je identity-driven practice, praksa, ki
ustvarja identiteto.
Pri razumevanju mode kot identitete so se teoretiki mode zatekli k ne-
katerim znanim avtorjem in njihovim teoretskim prispevkom, denimo h
Goffmanovi analizi dramaturgije družbenega sebstva, da bi pojasnili po-
⁴³ O identitetnih in zgodovinskih razsežnostih krojenja oblek po meri gl. Blatnik Blagotinšek
(2014, 109–125).
154
