Page 156 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 156
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
bolj vpenjajo v nove oblike oblasti, kakor jih avtonomizirajo in osvobaja-
jo iz spon tradicionalno stabiliziranih identitet. Z modernistično obsesijo
z ekscesi telesa in s postmodernističnim »povratkom k telesu« pride do
novih modnih trendov preoblikovanja telesa, tudi v podobi transgresivne
mode, ki pa ne more ubežati preteklim in sedanjim utopičnim ter totalitar-
nim težnjam, da bi se še močneje zarisala vizualna ločnica med »naravnimi
telesi« in »izumetničenimi telesi«, ki si v transgresivni modi paradoksno
najde svojo novo legitimacijo obstoja.
Transgresivna moda
Pojem transgresije ima v akademski misli raznoliko tradicijo razlag, v ka-
teri nastopa kot filozofski pojem, kulturni koncept, analitična kategorija
(Krofl 2018, 101–107). V sintetični maniri bi lahko transgresijo opredelili
kot regulacijsko in avtoregulacijsko prakso, ki vzpostavlja razmerja med
redom in neredom, zakonitim in nezakonitim, neopredeljenim in predpi-
sanim, dovoljenim in prepovedanim, normalnim in deviantnim oz. pato-
loškim, profanim in svetim, možnim in nemožnim, misljivim in nemislji-
vim. Najlažje bi torej prakso transgresije pojasnili z dejanjem nekakšnega
prehoda, prečkanja, prestopanja, kršenja ali razširjanja meja hegemonega
sveta, kjer so meje bodisi inhibirane, normalizirane, sakralizirane, normi-
rane ali na kakšen drugačen način konsenzualno določene. Skratka, tran-
sgresija se udejanja na meji, če naj rečemo z Michelom Foucaultom (1977,
33–34): »Transgresija je dejanje, ki vključuje mejo, to je neko ozko cono li-
nije, kjer se pokaže blisk njenega prehoda, morda pa tudi njen celoten traj-
ektorij ali celo njen izvor; verjetno je, da ima transgresija svoj prostor le v
liniji, ki jo prekorači. Igro meja in transgresije regulira preprosta trdovra-
tnost: transgresija neprestano preči in prekoračuje črto, ki se zapre za njo
v valu izjemno kratkega trajanja, in zato se vedno znova povrne na obzorje
neprekoračljivosti, neprehodnosti. Toda ta odnos je precej zapletenejši: ti
elementi se namreč nahajajo v negotovem kontekstu, v gotovostih, ki so
nemudoma postavljene na glavo, tako da je misel sama neučinkovita ta-
koj, ko jih poskuša zapopasti.« Foucault pravi, da se meja in transgresija
vzajemno konstituirata prav skozi soodvisnost njunega soobstoja. To po-
meni, da druga drugi dolgujeta svoj obstoj (str. 34): »Meja in transgresija
sta odvisni druga od druge, ne glede na to, kakšno gostoto obstoja posedu-
jeta: meja sploh ne bi mogla obstajati, če jo ne bi bilo mogoče prekoračiti,
in obratno, transgresija ne bi imela smisla, če bi z njo prečkali mejo, ki jo
sestavljajo iluzije in sence.« Tudi Foucaultu se zastavi logično vprašanje,
ali lahko meja živi svoje življenje onkraj dejanja, ki pravzaprav omogoča,
156
bolj vpenjajo v nove oblike oblasti, kakor jih avtonomizirajo in osvobaja-
jo iz spon tradicionalno stabiliziranih identitet. Z modernistično obsesijo
z ekscesi telesa in s postmodernističnim »povratkom k telesu« pride do
novih modnih trendov preoblikovanja telesa, tudi v podobi transgresivne
mode, ki pa ne more ubežati preteklim in sedanjim utopičnim ter totalitar-
nim težnjam, da bi se še močneje zarisala vizualna ločnica med »naravnimi
telesi« in »izumetničenimi telesi«, ki si v transgresivni modi paradoksno
najde svojo novo legitimacijo obstoja.
Transgresivna moda
Pojem transgresije ima v akademski misli raznoliko tradicijo razlag, v ka-
teri nastopa kot filozofski pojem, kulturni koncept, analitična kategorija
(Krofl 2018, 101–107). V sintetični maniri bi lahko transgresijo opredelili
kot regulacijsko in avtoregulacijsko prakso, ki vzpostavlja razmerja med
redom in neredom, zakonitim in nezakonitim, neopredeljenim in predpi-
sanim, dovoljenim in prepovedanim, normalnim in deviantnim oz. pato-
loškim, profanim in svetim, možnim in nemožnim, misljivim in nemislji-
vim. Najlažje bi torej prakso transgresije pojasnili z dejanjem nekakšnega
prehoda, prečkanja, prestopanja, kršenja ali razširjanja meja hegemonega
sveta, kjer so meje bodisi inhibirane, normalizirane, sakralizirane, normi-
rane ali na kakšen drugačen način konsenzualno določene. Skratka, tran-
sgresija se udejanja na meji, če naj rečemo z Michelom Foucaultom (1977,
33–34): »Transgresija je dejanje, ki vključuje mejo, to je neko ozko cono li-
nije, kjer se pokaže blisk njenega prehoda, morda pa tudi njen celoten traj-
ektorij ali celo njen izvor; verjetno je, da ima transgresija svoj prostor le v
liniji, ki jo prekorači. Igro meja in transgresije regulira preprosta trdovra-
tnost: transgresija neprestano preči in prekoračuje črto, ki se zapre za njo
v valu izjemno kratkega trajanja, in zato se vedno znova povrne na obzorje
neprekoračljivosti, neprehodnosti. Toda ta odnos je precej zapletenejši: ti
elementi se namreč nahajajo v negotovem kontekstu, v gotovostih, ki so
nemudoma postavljene na glavo, tako da je misel sama neučinkovita ta-
koj, ko jih poskuša zapopasti.« Foucault pravi, da se meja in transgresija
vzajemno konstituirata prav skozi soodvisnost njunega soobstoja. To po-
meni, da druga drugi dolgujeta svoj obstoj (str. 34): »Meja in transgresija
sta odvisni druga od druge, ne glede na to, kakšno gostoto obstoja posedu-
jeta: meja sploh ne bi mogla obstajati, če jo ne bi bilo mogoče prekoračiti,
in obratno, transgresija ne bi imela smisla, če bi z njo prečkali mejo, ki jo
sestavljajo iluzije in sence.« Tudi Foucaultu se zastavi logično vprašanje,
ali lahko meja živi svoje življenje onkraj dejanja, ki pravzaprav omogoča,
156
