Page 155 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 155
Telo obleke, spol mode
men mode kot komunikacije in oblike predstavljanja sebe, k Foucaultevi
teoriji oblasti kot obliki dispozitiva discipliniranja modnih diskurzov in
oblečenih teles, performativni teoriji spola in telesa Judith Butler, Deb-
ordovi situacionistični teoriji družbe spektakla (Debord 1999), zaradi ka-
tere se modna industrija zdi kot marksistična alienacija, odtujitev oblačil
od tistih, ki so jih proizvedli. Modna teoretičarka Efrat Tseëlon (2014) se
naveže na Goffmanov performativen koncept »upravljanja z vtisom« (angl.
impressfion management), da bi izpostavila etičen vidik obleke, to je, da je
treba samo dejanje oblačenja razumeti kot obliko »situiranja telesne prak-
se«, ki omogoča ustvarjanje vtisa od znotraj navzven, a tudi »gledanja sko-
zi« obleko od zunaj navznoter (Hollander 1993). Joanne Entwistle v duhu
goffmanovskega upravljanja z modnim videzom zato meni, da je obleka,
ki si jo nadenemo, v resnici »tehnika nadzorovanja kontrole videza« (2015,
124). Ko oblečeno telo odstopi od modnih normativov, postane izdajalec
modnih pravil in potemtakem kršitelj moralnega reda modnih zapovedi.
Z oblačili družbeni akterji regulirajo igro svojih vlog, načrtujejo izgradnjo
svojih modnih identitet, predvsem pa ozaveščajo, da je treba te identite-
te, ki vključujejo ustrezen način oblačenja za posamezne priložnosti in za
posamezne družbene vloge, situacijsko »upravljati«. Z oblačenjem kot situ-
irano telesno prakso naša oblačila postanejo del naše neprekinjene telesne
komunikacije z drugimi. Da bi telesa mogla proizvajati ustrezne »medijske
učinke«, so podvržena tehnikam discipliniranja. To pa je precej v duhu Fou-
caultovega pojmovanja telesa kot produkta oblasti (Foucault 2008 in 1980).
Telo potemtakem ni rezultat kontrole narave, ampak kontrole družbe. Ker
pa to družbeno disciplinirano telo nima prostora za odmike in nekoristno-
sti, začne delovati kot produkt narave. Na ta način iz situacije, ki je povsem
družbeno pogojena, nastane nekakšno »naravno telo« (angl. corps naturel),
ki postane »nosilec sil in sedež trajanja« (Foucault 2004, 173). Naše lastno
telo, ki se zdi, da je v temelju naše, je v resnici proizvod raznih oblasti, tu-
di tistih, ki so del modnih zapovedi, oblačilnih restrikcij, tradicij modnega
oblikovanja in institucionalnih pravil stilizacij teles. Celotno polje predpi-
sanega poslovnega oblačenja (angl. smart dressing), uniformiranega obla-
čenja, »oblačenja za uspeh« (angl. trendy dressing), »oblačenja za opolno-
močenje« (angl. power-dressing) in strateške mode (angl. strategic fashion),
torej mode za dosego določenih statusnih, estetskih ali drugovrstnih ide-
oloških učinkov, je posledica institucionalnih kontrol in korporativnih di-
sciplin. Celo subverzivni odmiki, ki so dobili predznak modne alternative,
oblačilnega uporništva in eksperimentalne mode, so, kakor pokaže Caro-
line Evans (2007), hitro razkrili temne plati modnega spektakla, ki telesa
155
men mode kot komunikacije in oblike predstavljanja sebe, k Foucaultevi
teoriji oblasti kot obliki dispozitiva discipliniranja modnih diskurzov in
oblečenih teles, performativni teoriji spola in telesa Judith Butler, Deb-
ordovi situacionistični teoriji družbe spektakla (Debord 1999), zaradi ka-
tere se modna industrija zdi kot marksistična alienacija, odtujitev oblačil
od tistih, ki so jih proizvedli. Modna teoretičarka Efrat Tseëlon (2014) se
naveže na Goffmanov performativen koncept »upravljanja z vtisom« (angl.
impressfion management), da bi izpostavila etičen vidik obleke, to je, da je
treba samo dejanje oblačenja razumeti kot obliko »situiranja telesne prak-
se«, ki omogoča ustvarjanje vtisa od znotraj navzven, a tudi »gledanja sko-
zi« obleko od zunaj navznoter (Hollander 1993). Joanne Entwistle v duhu
goffmanovskega upravljanja z modnim videzom zato meni, da je obleka,
ki si jo nadenemo, v resnici »tehnika nadzorovanja kontrole videza« (2015,
124). Ko oblečeno telo odstopi od modnih normativov, postane izdajalec
modnih pravil in potemtakem kršitelj moralnega reda modnih zapovedi.
Z oblačili družbeni akterji regulirajo igro svojih vlog, načrtujejo izgradnjo
svojih modnih identitet, predvsem pa ozaveščajo, da je treba te identite-
te, ki vključujejo ustrezen način oblačenja za posamezne priložnosti in za
posamezne družbene vloge, situacijsko »upravljati«. Z oblačenjem kot situ-
irano telesno prakso naša oblačila postanejo del naše neprekinjene telesne
komunikacije z drugimi. Da bi telesa mogla proizvajati ustrezne »medijske
učinke«, so podvržena tehnikam discipliniranja. To pa je precej v duhu Fou-
caultovega pojmovanja telesa kot produkta oblasti (Foucault 2008 in 1980).
Telo potemtakem ni rezultat kontrole narave, ampak kontrole družbe. Ker
pa to družbeno disciplinirano telo nima prostora za odmike in nekoristno-
sti, začne delovati kot produkt narave. Na ta način iz situacije, ki je povsem
družbeno pogojena, nastane nekakšno »naravno telo« (angl. corps naturel),
ki postane »nosilec sil in sedež trajanja« (Foucault 2004, 173). Naše lastno
telo, ki se zdi, da je v temelju naše, je v resnici proizvod raznih oblasti, tu-
di tistih, ki so del modnih zapovedi, oblačilnih restrikcij, tradicij modnega
oblikovanja in institucionalnih pravil stilizacij teles. Celotno polje predpi-
sanega poslovnega oblačenja (angl. smart dressing), uniformiranega obla-
čenja, »oblačenja za uspeh« (angl. trendy dressing), »oblačenja za opolno-
močenje« (angl. power-dressing) in strateške mode (angl. strategic fashion),
torej mode za dosego določenih statusnih, estetskih ali drugovrstnih ide-
oloških učinkov, je posledica institucionalnih kontrol in korporativnih di-
sciplin. Celo subverzivni odmiki, ki so dobili predznak modne alternative,
oblačilnega uporništva in eksperimentalne mode, so, kakor pokaže Caro-
line Evans (2007), hitro razkrili temne plati modnega spektakla, ki telesa
155
