Page 157 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 157
Transgresivna moda
da se jo prečka, celo zanika ali izniči. Ali transgresija ne izčrpa s tem svoje
narave, ko prečka mejo in ostane brez življenjske energije takoj v trenut-
ku, ko se pomen meje z dejanjem prehoda izprazni ali prelije na vse strani
in se s tem lahko prestavi tudi meja sama? V odnosu do domnevno kolek-
tivizirane točke, ko se gre »čez mejo«, transgresija predstavlja neke vrste
referenčni okvir, znotraj katerega se je mogoče konstituirati skozi nedovo-
ljeno, alternativno, subverzivno ali celo nemisljivo partikularno prakso. Pri
tem je treba poudariti, da ta meja, ko se gre »čez«, ni absolutna, fiksna, sta-
tična, čeprav je pogosto kolektivno sprejeta in hegemono deljena, ampak
je relativna, situacijska, fleksibilna, fluidna, zato vsaka transgresija meje
ustvarja svojo vrsto, kontekst in učinke prečkanja.
Ameriški humani geograf in pesnik Tim Cresswell (1996) to dilemo
obravnava s preučevanjem »transgresivnih dejanj« skozi perspektivo raz-
merja med pomenom prostora in transgresivnim delovanjem, saj meni,
da so dejanja ljudi lahko dojeta kot neprimerna ne samo zato, ker jih za-
grešijo marginalizirane skupine ali posamezniki, ampak tudi zaradi kraja,
kjer se zgodijo. Cresswell tako razkriva različne »heretične geografije« kra-
jev kot diskurzivnih topoi, kjer geografija, ideologija in transgresija stkejo
svojevrstno korelacijsko ontologijo (1996, 11–27). Če Cresswellovo teorijo v
zelo poenostavljeni maniri apliciramo na transgresivno modo, bi rekli, da
gre za oblačilo na nepravem mestu, zaradi česar lahko oblačilo proizvede
učinke stigme, kontroverze, obsodbe slabega okusa, kulturne manjvredno-
sti, obsodbe nespoštljivega vedenja ipd. Foucault (1977) seveda mest, kjer
se transgresija zgodi, ne skuša topografizirati, ampak jih diskurzificirati,
zato na dilemo odgovarja s tezo, da transgresija ni povezana z limito, ki
razločno loči črnino od beline, prepovedano od dovoljenega, zunanje od
notranjega, odprto območje stavbe od njenih zaprtih prostorov (str. 35).
Transgresija ni negacija meje, ampak izkušnja meje. Transgresija za Fou-
caulta ni tisto, kar bi mejo, ločnico kar ukinilo, marveč tisto, kar meja skozi
eksces prehoda omogoča, to je njeno izkušnjo. Drugače rečeno, transgresija
se vselej drži roba meje. Za Foucaulta je transgresija torej dejanje preko-
račitve meje. To dejanje namreč nekoga ali nekaj privede do lastne meje,
zato je transgresija vselej izkušnja in misel zunanjosti, izkušnja in misel na
to, kar je tostran in onstran. Toda za Foucaulta transgresija ni upor, kakor
je to za Christino Foust (2010). Prav tako ni le »začasen prostor«, kjer se
meje presega, pač pa predstavlja prostor za stalno eksperimentiranje, torej
prostor, kjer meja sama naredi prestop. Foucault se torej pri opredelitvi
transgresije ne zavzema za razbitje meja ali odpravo omejitev. Nasprotno,
meje so nujen in pravzaprav konstitutiven element sleherne transgresije.
157
da se jo prečka, celo zanika ali izniči. Ali transgresija ne izčrpa s tem svoje
narave, ko prečka mejo in ostane brez življenjske energije takoj v trenut-
ku, ko se pomen meje z dejanjem prehoda izprazni ali prelije na vse strani
in se s tem lahko prestavi tudi meja sama? V odnosu do domnevno kolek-
tivizirane točke, ko se gre »čez mejo«, transgresija predstavlja neke vrste
referenčni okvir, znotraj katerega se je mogoče konstituirati skozi nedovo-
ljeno, alternativno, subverzivno ali celo nemisljivo partikularno prakso. Pri
tem je treba poudariti, da ta meja, ko se gre »čez«, ni absolutna, fiksna, sta-
tična, čeprav je pogosto kolektivno sprejeta in hegemono deljena, ampak
je relativna, situacijska, fleksibilna, fluidna, zato vsaka transgresija meje
ustvarja svojo vrsto, kontekst in učinke prečkanja.
Ameriški humani geograf in pesnik Tim Cresswell (1996) to dilemo
obravnava s preučevanjem »transgresivnih dejanj« skozi perspektivo raz-
merja med pomenom prostora in transgresivnim delovanjem, saj meni,
da so dejanja ljudi lahko dojeta kot neprimerna ne samo zato, ker jih za-
grešijo marginalizirane skupine ali posamezniki, ampak tudi zaradi kraja,
kjer se zgodijo. Cresswell tako razkriva različne »heretične geografije« kra-
jev kot diskurzivnih topoi, kjer geografija, ideologija in transgresija stkejo
svojevrstno korelacijsko ontologijo (1996, 11–27). Če Cresswellovo teorijo v
zelo poenostavljeni maniri apliciramo na transgresivno modo, bi rekli, da
gre za oblačilo na nepravem mestu, zaradi česar lahko oblačilo proizvede
učinke stigme, kontroverze, obsodbe slabega okusa, kulturne manjvredno-
sti, obsodbe nespoštljivega vedenja ipd. Foucault (1977) seveda mest, kjer
se transgresija zgodi, ne skuša topografizirati, ampak jih diskurzificirati,
zato na dilemo odgovarja s tezo, da transgresija ni povezana z limito, ki
razločno loči črnino od beline, prepovedano od dovoljenega, zunanje od
notranjega, odprto območje stavbe od njenih zaprtih prostorov (str. 35).
Transgresija ni negacija meje, ampak izkušnja meje. Transgresija za Fou-
caulta ni tisto, kar bi mejo, ločnico kar ukinilo, marveč tisto, kar meja skozi
eksces prehoda omogoča, to je njeno izkušnjo. Drugače rečeno, transgresija
se vselej drži roba meje. Za Foucaulta je transgresija torej dejanje preko-
račitve meje. To dejanje namreč nekoga ali nekaj privede do lastne meje,
zato je transgresija vselej izkušnja in misel zunanjosti, izkušnja in misel na
to, kar je tostran in onstran. Toda za Foucaulta transgresija ni upor, kakor
je to za Christino Foust (2010). Prav tako ni le »začasen prostor«, kjer se
meje presega, pač pa predstavlja prostor za stalno eksperimentiranje, torej
prostor, kjer meja sama naredi prestop. Foucault se torej pri opredelitvi
transgresije ne zavzema za razbitje meja ali odpravo omejitev. Nasprotno,
meje so nujen in pravzaprav konstitutiven element sleherne transgresije.
157
