Page 158 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 158
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
Ko je meja prekoračena, obstaja le odkritje nove meje. Transgresije meja
torej ne odpravljajo, jih pa prisilijo, da se premikajo in se soočajo z dej-
stvom svojega lastnega skorajšnjega izginotja ali konca. Transgresija mejo
prisili, da se znajde pred tem, kar jo pravzaprav izključuje ali destabilizira
v njeni ločnici. S tem, pravi Foucault (1977, 34–35), meja »doživi svojo po-
zitivno resnico v strmoglavem padcu«. Komuniciranje na mejah postane
transgresivno komuniciranje, mejna izkušnja pa transgresivna izkušnja, ki
mejo privede do roba izginotja, do preskusa svoje lastne izgube, da bi se
ponovno našla na nekem drugem mestu v vsej svoji neprehodnosti.
Za razliko od Foucaulta ameriška profesorica komunikacijskih študijev
Christina Foust transgresijo opredeli kot »način upora«, ki nasprotuje vla-
dajočim, dominantnim oz. hegemonim silam v hierarhiji družbe. Transgre-
sija torej postane »način interpretacije sveta«, ki ima avtonomno sposob-
nost izzvati vplivne ali prevladujoče moči, jim nastaviti ogledalo. Transgre-
sivno delovanje je naravnanost posameznikov in kolektivov k preskušanju
uveljavljenih sistemov, reflektiranju struktur družbe in dekonstruiranju
nezdvomljenih avtoritet, da bi se ustvarile nove oblike bivanja, ki so plu-
ralnejše, kreativnejše, refleksivnejše in svobodnejše (Foust 2010). Vidimo,
da med Foucaultevo teoretizacijo transgresije kot zelo osebno obliko drob-
nih in subtilnih načinov izkušanja meje ter teoretizacijo transgresije kot
dejanjem »veličastnega«, tudi kolektivnega upora zoper mejo obstaja ne-
kakšno, rekli bi kar diametralno nasprotje. Da ne bi ostali pri antagonistič-
nem razumevanju transgresije, je dobrodošla knjiga britanskega sociologa
Chrisa Jenksa Transgression (2003), ki predstavlja tehten pregled glavnih
teoretikov in pomembnih trenutkov v zgodovini oblikovanja ter koncep-
tualiziranja ideje transgresije, skozi katere raziskuje, kako so idejo mejno-
sti in transgresije opredeljevali takšni raznovrstni klasiki, kakor so Émile
Durkheim, Mary Douglas in Sigmund Freud, pa nemška filozofska tradi-
cija s Heglom in z Nietzschejem na čelu ter Baudelaire, Bataille, Foucault,
Debord in Bahtin. Jenksa analiza koncepta transgresije povede, kakor sam
zapiše, vzdolž serije vertikalnih in horizontalnih continua, ki se izrisuje-
jo v znanih opozicijah sveto – profano, dobro – zlo, normalno – patološko,
razumno – noro, čisto – kužno, visoko – nizko, središčno – periferno, zave-
stno – nezavedno itd. (Jenks 2003, 3), da bi vendarle prišel do ugotovitve,
da so v družbenih okoliščinah transgresije situacijsko specifične in se po-
temtakem izrisujejo kot pojav v zelo raznolikem loku manifestacij. Tako
so tudi za njegove teoretike predstavljale različne izzive: za Durkheima je
transgresija prekoračenje ločnice med kulturo in naturo, ki je izpeljana v
tabuju incesta kot temeljne institucije družbene zapovedi; za Bataillea je
158
Ko je meja prekoračena, obstaja le odkritje nove meje. Transgresije meja
torej ne odpravljajo, jih pa prisilijo, da se premikajo in se soočajo z dej-
stvom svojega lastnega skorajšnjega izginotja ali konca. Transgresija mejo
prisili, da se znajde pred tem, kar jo pravzaprav izključuje ali destabilizira
v njeni ločnici. S tem, pravi Foucault (1977, 34–35), meja »doživi svojo po-
zitivno resnico v strmoglavem padcu«. Komuniciranje na mejah postane
transgresivno komuniciranje, mejna izkušnja pa transgresivna izkušnja, ki
mejo privede do roba izginotja, do preskusa svoje lastne izgube, da bi se
ponovno našla na nekem drugem mestu v vsej svoji neprehodnosti.
Za razliko od Foucaulta ameriška profesorica komunikacijskih študijev
Christina Foust transgresijo opredeli kot »način upora«, ki nasprotuje vla-
dajočim, dominantnim oz. hegemonim silam v hierarhiji družbe. Transgre-
sija torej postane »način interpretacije sveta«, ki ima avtonomno sposob-
nost izzvati vplivne ali prevladujoče moči, jim nastaviti ogledalo. Transgre-
sivno delovanje je naravnanost posameznikov in kolektivov k preskušanju
uveljavljenih sistemov, reflektiranju struktur družbe in dekonstruiranju
nezdvomljenih avtoritet, da bi se ustvarile nove oblike bivanja, ki so plu-
ralnejše, kreativnejše, refleksivnejše in svobodnejše (Foust 2010). Vidimo,
da med Foucaultevo teoretizacijo transgresije kot zelo osebno obliko drob-
nih in subtilnih načinov izkušanja meje ter teoretizacijo transgresije kot
dejanjem »veličastnega«, tudi kolektivnega upora zoper mejo obstaja ne-
kakšno, rekli bi kar diametralno nasprotje. Da ne bi ostali pri antagonistič-
nem razumevanju transgresije, je dobrodošla knjiga britanskega sociologa
Chrisa Jenksa Transgression (2003), ki predstavlja tehten pregled glavnih
teoretikov in pomembnih trenutkov v zgodovini oblikovanja ter koncep-
tualiziranja ideje transgresije, skozi katere raziskuje, kako so idejo mejno-
sti in transgresije opredeljevali takšni raznovrstni klasiki, kakor so Émile
Durkheim, Mary Douglas in Sigmund Freud, pa nemška filozofska tradi-
cija s Heglom in z Nietzschejem na čelu ter Baudelaire, Bataille, Foucault,
Debord in Bahtin. Jenksa analiza koncepta transgresije povede, kakor sam
zapiše, vzdolž serije vertikalnih in horizontalnih continua, ki se izrisuje-
jo v znanih opozicijah sveto – profano, dobro – zlo, normalno – patološko,
razumno – noro, čisto – kužno, visoko – nizko, središčno – periferno, zave-
stno – nezavedno itd. (Jenks 2003, 3), da bi vendarle prišel do ugotovitve,
da so v družbenih okoliščinah transgresije situacijsko specifične in se po-
temtakem izrisujejo kot pojav v zelo raznolikem loku manifestacij. Tako
so tudi za njegove teoretike predstavljale različne izzive: za Durkheima je
transgresija prekoračenje ločnice med kulturo in naturo, ki je izpeljana v
tabuju incesta kot temeljne institucije družbene zapovedi; za Bataillea je
158
