Page 159 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 159
Kaj v modi sploh prekoračevati?
to prekoračenje ločnice med profanim svetom negativnih prepovedi in sa-
kralnim svetom pozitivnih navodil, kar omogoča dostop do onstranstva in
razširitve omejitev; za Foucaulta je bistvo prekoračenja meje možnost stal-
nega eksperimentiranja z robovi meja, je sama izkušnja meje, ki je seveda
izkušnja norosti, izkušnja kaznovanja, izkušnja seksualnosti; za Bahtina
je dovoljena transgresija prekoračenje meje med rutinskostjo in karneval-
skostjo, resnostjo in igrivostjo družbe, s katerim se transgresija izkaže kot
nujno potrebna, saj razkriva pozabljeno, potlačeno in prepovedano stran
družbe; za Deborda je transgresija povezana z izničenjem ločitve kapita-
listov od delavcev, izdelkov od dela, umetnosti od življenja, potrošnje od
proizvodnje, spektakla od gledalca, psevdodogodkov od resničnih dogod-
kov, psevdorealnosti od dejanske realnosti, maske od obraza, visoke mode
od vsakdanjega oblačenja. Če na kratko sklenemo ta teoretski prelet, lahko
rečemo, da se transgresija kaže kot dinamična kulturna praksa, ki prepre-
čuje stagnacijo, homogenizacijo družbe s kršenjem predpisov, a istočasno
že zagotavlja stabilnost s ponovno potrditvijo pravil; preprečuje hegemo-
nijo vzpostavljenih meja, s tem ko jih izziva in preči, a istočasno jih s po-
mikanjem na novo producira in odkriva. Ali rečeno z Jenksom (2003, 7),
transgresija ni nered, četudi izziva obstoječi red s tem, ko odpira možnost
za kaos. Šele možnost kaosa oz. misljivost kaosa nas znova opozori na nuj-
nost reda, na nujnost poznavanja reda, ki je vselej kolektiven, saj nam šele
ta uvid, da prepoznamo meje reda, omogoča, da jih lahko prestopimo.
Kaj v modi sploh prekoračevati?
Transgresivna moda je svoje teoretske nastavke poleg Goffmana, Foucaul-
ta, Merleau-Pontyja, Deleuza, Guattarija, Bahtina, Deborda, Baudrillarda,
Kracauerja (gl. Krofl 2018, 41–90, 120–126) in drugih pomembno črpala
zlasti od Simone de Beauvoir (1949), nato še veliko bolj od Judith Butler
(2001; prim. Krofl 2018, 90–100), ki je naredila še korak naprej v razume-
vanju tega, da sta tako biološki kakor družbeni spol performativno izva-
jana in da ne eden ne drugi nista trajno dana in nespremenljiva. S to tezo
je avtorica vnesla dvom v ustaljeno prepričanje, da »pravi« družbeni spol
izvira iz narave in nujno heteronormativnih teles. Samoumevno in tako re-
koč naravno podlago biološkega spola razkrije kot naturalizirano, postva-
relo in vselej že družbeno, kot sklop regulatornih institucionalnih fikcij,
ki podpirajo hierarhično spolno binarnost, falogocentrizem in prisilni he-
teroseksizem, in kot učinke, ki se izdajajo za vzroke. Biološkega spola po-
temtakem ni mogoče imeti za »preddiskurzivno anatomsko dejstvo«, saj je
biološki spol per definitionem že vseskozi družbeno zamišljen spol. In tudi
159
to prekoračenje ločnice med profanim svetom negativnih prepovedi in sa-
kralnim svetom pozitivnih navodil, kar omogoča dostop do onstranstva in
razširitve omejitev; za Foucaulta je bistvo prekoračenja meje možnost stal-
nega eksperimentiranja z robovi meja, je sama izkušnja meje, ki je seveda
izkušnja norosti, izkušnja kaznovanja, izkušnja seksualnosti; za Bahtina
je dovoljena transgresija prekoračenje meje med rutinskostjo in karneval-
skostjo, resnostjo in igrivostjo družbe, s katerim se transgresija izkaže kot
nujno potrebna, saj razkriva pozabljeno, potlačeno in prepovedano stran
družbe; za Deborda je transgresija povezana z izničenjem ločitve kapita-
listov od delavcev, izdelkov od dela, umetnosti od življenja, potrošnje od
proizvodnje, spektakla od gledalca, psevdodogodkov od resničnih dogod-
kov, psevdorealnosti od dejanske realnosti, maske od obraza, visoke mode
od vsakdanjega oblačenja. Če na kratko sklenemo ta teoretski prelet, lahko
rečemo, da se transgresija kaže kot dinamična kulturna praksa, ki prepre-
čuje stagnacijo, homogenizacijo družbe s kršenjem predpisov, a istočasno
že zagotavlja stabilnost s ponovno potrditvijo pravil; preprečuje hegemo-
nijo vzpostavljenih meja, s tem ko jih izziva in preči, a istočasno jih s po-
mikanjem na novo producira in odkriva. Ali rečeno z Jenksom (2003, 7),
transgresija ni nered, četudi izziva obstoječi red s tem, ko odpira možnost
za kaos. Šele možnost kaosa oz. misljivost kaosa nas znova opozori na nuj-
nost reda, na nujnost poznavanja reda, ki je vselej kolektiven, saj nam šele
ta uvid, da prepoznamo meje reda, omogoča, da jih lahko prestopimo.
Kaj v modi sploh prekoračevati?
Transgresivna moda je svoje teoretske nastavke poleg Goffmana, Foucaul-
ta, Merleau-Pontyja, Deleuza, Guattarija, Bahtina, Deborda, Baudrillarda,
Kracauerja (gl. Krofl 2018, 41–90, 120–126) in drugih pomembno črpala
zlasti od Simone de Beauvoir (1949), nato še veliko bolj od Judith Butler
(2001; prim. Krofl 2018, 90–100), ki je naredila še korak naprej v razume-
vanju tega, da sta tako biološki kakor družbeni spol performativno izva-
jana in da ne eden ne drugi nista trajno dana in nespremenljiva. S to tezo
je avtorica vnesla dvom v ustaljeno prepričanje, da »pravi« družbeni spol
izvira iz narave in nujno heteronormativnih teles. Samoumevno in tako re-
koč naravno podlago biološkega spola razkrije kot naturalizirano, postva-
relo in vselej že družbeno, kot sklop regulatornih institucionalnih fikcij,
ki podpirajo hierarhično spolno binarnost, falogocentrizem in prisilni he-
teroseksizem, in kot učinke, ki se izdajajo za vzroke. Biološkega spola po-
temtakem ni mogoče imeti za »preddiskurzivno anatomsko dejstvo«, saj je
biološki spol per definitionem že vseskozi družbeno zamišljen spol. In tudi
159
