Page 160 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 160
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
družbeni spol ni vzročna posledica biološkega spola, zato tudi ne more biti
mnogotera ali raznolična interpretacija »enovitega«, »uniformnega« biolo-
škega spola. Oba spola sta po Judith Butler bolj ali manj konstrukt patri-
arhalnosti in aparata kulturne produkcije spola. Družbeni spol ni kulturna
interpretacija biološkega spola, ampak je »oblika nenehnega oponašanja,
ki velja za realno« (Butler 2001, 8). Oba prevladujoča spola sta dejansko po-
dobno proizvedena s pomočjo stiliziranega ponavljanja »odrskih efektov«
svoje avtentičnosti, ki pa je že vselej skonstruirana, narejena, zmontirana
na podlagi tisočerih svojih ponovljivih, uprizarjalnih, predvsem pa nare-
jenih podob. Spoli so stvar kulturnih matric, v katerih spolne identitete
sploh postanejo misljive in zamišljene (angl. imagined genders), ne usoda
biologije. Tako kakor druge naše identitete tudi spolne identitete nimajo
nekega avtentičnega jedra, ampak so predvsem stvar nenehnega ustvarja-
nja in poustvarjanja (Butler 2001, 18–19, 28–29, 48–50). Ali rečeno drugače,
tako kakor se spoli udejanjajo skozi zmožnost zamišljanja svojih številnih
spolnih performanc, se tudi spolno obeležena telesa (sexed bodies) zami-
šljajo pretežno skozi zmožnost zamišljanja njihovih številnih modnih per-
formanc. Telo po Judith Butler ni nekakšna vnaprej pripravljena površina,
ki čaka na pomen, ampak je predvsem sklop individualnih in kolektivnih
praks, ki so seveda družbeno, ekonomsko, kulturno in politično večkra-
tno označene, zaznamovane oz. obeležene. Biološki spol zato ni nič bolj
»notranja resnica« telesa, kakor je to dejstvo, da je sleherno ospoljeno telo
»performativno izpeljan pomen« (str. 45) in je zategadelj »biološki spol po
definiciji vselej že družbeni« (str. 20).
Avtorica slavne teorije spolov nato vpelje razpravo o konstruktu primar-
ne in sekundarne identifikacije. Primarna identifikacija osebe se nanaša na
fizično, biološko oz. anatomsko konstitucijo spola, pri čemer gre za njeno
»izvirno« telesno predstavitev. Sekundarna identifikacija pa je povezana s
telesi, ki odstopajo od opravljanja te »izvirne« primarne realnosti, ki seve-
da ne ubeži temu, da je v osnovi performativnega značaja. Pri predstavitvi
sekundarne spolne identitete, ki se ne sklada s spolnim binarizmom, vse
prakse nebinarno ospoljenega telesa (denimo cross-dressing ali navzkrižno
oblačenje, travestija ali travestizem⁴⁴) postanejo »neresničnost« oz. neve-
ljavna resničnost, saj se binaristično ospoljenemu pogledu kažejo kot dis-
kurzivna konfuzija »ženskega moškega« ali »moške ženske«, kar naj bi vo-
⁴⁴ Za razliko od transvestizma, ki je zastarel seksološki koncept za opis transseksualnosti kot
specifične vrste transspolnosti, travestija ali travestizem deluje kot modna, kostumska ali
odrska performativna praksa.
160
družbeni spol ni vzročna posledica biološkega spola, zato tudi ne more biti
mnogotera ali raznolična interpretacija »enovitega«, »uniformnega« biolo-
škega spola. Oba spola sta po Judith Butler bolj ali manj konstrukt patri-
arhalnosti in aparata kulturne produkcije spola. Družbeni spol ni kulturna
interpretacija biološkega spola, ampak je »oblika nenehnega oponašanja,
ki velja za realno« (Butler 2001, 8). Oba prevladujoča spola sta dejansko po-
dobno proizvedena s pomočjo stiliziranega ponavljanja »odrskih efektov«
svoje avtentičnosti, ki pa je že vselej skonstruirana, narejena, zmontirana
na podlagi tisočerih svojih ponovljivih, uprizarjalnih, predvsem pa nare-
jenih podob. Spoli so stvar kulturnih matric, v katerih spolne identitete
sploh postanejo misljive in zamišljene (angl. imagined genders), ne usoda
biologije. Tako kakor druge naše identitete tudi spolne identitete nimajo
nekega avtentičnega jedra, ampak so predvsem stvar nenehnega ustvarja-
nja in poustvarjanja (Butler 2001, 18–19, 28–29, 48–50). Ali rečeno drugače,
tako kakor se spoli udejanjajo skozi zmožnost zamišljanja svojih številnih
spolnih performanc, se tudi spolno obeležena telesa (sexed bodies) zami-
šljajo pretežno skozi zmožnost zamišljanja njihovih številnih modnih per-
formanc. Telo po Judith Butler ni nekakšna vnaprej pripravljena površina,
ki čaka na pomen, ampak je predvsem sklop individualnih in kolektivnih
praks, ki so seveda družbeno, ekonomsko, kulturno in politično večkra-
tno označene, zaznamovane oz. obeležene. Biološki spol zato ni nič bolj
»notranja resnica« telesa, kakor je to dejstvo, da je sleherno ospoljeno telo
»performativno izpeljan pomen« (str. 45) in je zategadelj »biološki spol po
definiciji vselej že družbeni« (str. 20).
Avtorica slavne teorije spolov nato vpelje razpravo o konstruktu primar-
ne in sekundarne identifikacije. Primarna identifikacija osebe se nanaša na
fizično, biološko oz. anatomsko konstitucijo spola, pri čemer gre za njeno
»izvirno« telesno predstavitev. Sekundarna identifikacija pa je povezana s
telesi, ki odstopajo od opravljanja te »izvirne« primarne realnosti, ki seve-
da ne ubeži temu, da je v osnovi performativnega značaja. Pri predstavitvi
sekundarne spolne identitete, ki se ne sklada s spolnim binarizmom, vse
prakse nebinarno ospoljenega telesa (denimo cross-dressing ali navzkrižno
oblačenje, travestija ali travestizem⁴⁴) postanejo »neresničnost« oz. neve-
ljavna resničnost, saj se binaristično ospoljenemu pogledu kažejo kot dis-
kurzivna konfuzija »ženskega moškega« ali »moške ženske«, kar naj bi vo-
⁴⁴ Za razliko od transvestizma, ki je zastarel seksološki koncept za opis transseksualnosti kot
specifične vrste transspolnosti, travestija ali travestizem deluje kot modna, kostumska ali
odrska performativna praksa.
160
