Page 161 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 161
Kaj v modi sploh prekoračevati?
dilo v umetelnost, izumetničenost, odrskost, nenaravnost, prenarejenost,
maskiranost, lažnost, zmontiranost. V kolikor je zaznano, da se nebinarna
ospoljenost konstruira skozi oblačenje, torej skozi prakso, ki je zunajtele-
sna, se presoja glede ospoljenosti telesa še toliko bolj odvija »na površini«
telesa, to je na ravni modne izvedbe oz. modne performance spola telesa.
Butlerjevski primarni in sekundarni identitetni spolni model pravzaprav
pomenita ponovno presojo heteronormativnega oz. patriarhalnega perfor-
mativa kot »naravne« ali »izvirne« spolne identitete. V binaristični spolni
diskurzivnosti ženstvenost ali ženskost, ki jo predstavlja telo moškega iz-
vora, deluje kot odrska vloga, kostum, dekoracija, maska. Enako se zgodi z
moškostjo, ki jo predstavlja oseba ženske »primarne« realnosti. Biti moški
ali ženska, ki uveljavlja svojo normativno singularnost tudi skozi oblačilni
sistem, pomeni, da je treba »primarno« identifikacijo opravljati tako, ka-
kor travestiti opravljajo svojo sekundarno realnost. Spol je maškarada, saj
gre pri njem vselej za performativno proizvajanje spolne ontologije, v smi-
slu kazanja nečesa, kar se dela prepričljivo kot biološko enovita »spolna
bit«, kot edinstven in edini označevalec in označenec človeške ospoljenosti
(Butler 2001, 58, 61–65). V resnici pa »biti moški« ali »biti ženska« po Ju-
dith Butler pomeni ponavljajoče utelešati konstrukt heteronormativizma
in spolnega binarizma. V tem reguliranem procesu performativnega po-
navljanja, torej nenehnega igranja vloge »biti moški« in »biti ženska«, av-
torica ne vidi le parodičnega momenta, ampak tudi možnost za »samopa-
rodijo, samokritiko in za tista pretirana razkazovanja ›naravnega‹, ki prav
s pretiravanjem razkrijejo svoj temeljni fantazmatski položaj« (str. 155). S
preizpraševanjem formacije, stabilizacije, esencializacije in naturalizacije
binarnih spolnih identitet avtorica radikalno poseže v tradicionalno razu-
mevanje spola, telesa in mode. Spol ni danost, ampak je dejanje. Toda spol
je dejanje, za katerim ni dejavnika. Dejanje je vsa resnica spola. Potemta-
kem tudi ospoljeno telo ni le »primarno« biološko dejstvo, ampak je per-
formativna praksa (str. 144–149). Spol in ospoljenost telesa se uresničuje-
ta v performativnih praksah stilizacije telesnosti in sebstva, torej v tistem,
kar kot družbeno konstituirani subjekti delamo v danem kulturnem kon-
tekstu, sta prosto plavajoča identiteta, ki nikakor ni univerzalna in fiksna.
Niso le travestiti tisti, ki v svoji performanci oponašajo drugi spol. Vsi opo-
našamo »svoj« ženski ali moški spol v prepričanju, da se zgledujemo po
»pravem« in »izvirnem« idealu. Toda problem je, da je sam ta idealiziran in
stabiliziran izvirnik pravzaprav vselej že parodija na idejo o naravnem in
pristnem izvoru spola (Butler 2001, na zadnji platnici).
Predpostavka Judith Butler, da je vsak spol v resnici performanca in ne
161
dilo v umetelnost, izumetničenost, odrskost, nenaravnost, prenarejenost,
maskiranost, lažnost, zmontiranost. V kolikor je zaznano, da se nebinarna
ospoljenost konstruira skozi oblačenje, torej skozi prakso, ki je zunajtele-
sna, se presoja glede ospoljenosti telesa še toliko bolj odvija »na površini«
telesa, to je na ravni modne izvedbe oz. modne performance spola telesa.
Butlerjevski primarni in sekundarni identitetni spolni model pravzaprav
pomenita ponovno presojo heteronormativnega oz. patriarhalnega perfor-
mativa kot »naravne« ali »izvirne« spolne identitete. V binaristični spolni
diskurzivnosti ženstvenost ali ženskost, ki jo predstavlja telo moškega iz-
vora, deluje kot odrska vloga, kostum, dekoracija, maska. Enako se zgodi z
moškostjo, ki jo predstavlja oseba ženske »primarne« realnosti. Biti moški
ali ženska, ki uveljavlja svojo normativno singularnost tudi skozi oblačilni
sistem, pomeni, da je treba »primarno« identifikacijo opravljati tako, ka-
kor travestiti opravljajo svojo sekundarno realnost. Spol je maškarada, saj
gre pri njem vselej za performativno proizvajanje spolne ontologije, v smi-
slu kazanja nečesa, kar se dela prepričljivo kot biološko enovita »spolna
bit«, kot edinstven in edini označevalec in označenec človeške ospoljenosti
(Butler 2001, 58, 61–65). V resnici pa »biti moški« ali »biti ženska« po Ju-
dith Butler pomeni ponavljajoče utelešati konstrukt heteronormativizma
in spolnega binarizma. V tem reguliranem procesu performativnega po-
navljanja, torej nenehnega igranja vloge »biti moški« in »biti ženska«, av-
torica ne vidi le parodičnega momenta, ampak tudi možnost za »samopa-
rodijo, samokritiko in za tista pretirana razkazovanja ›naravnega‹, ki prav
s pretiravanjem razkrijejo svoj temeljni fantazmatski položaj« (str. 155). S
preizpraševanjem formacije, stabilizacije, esencializacije in naturalizacije
binarnih spolnih identitet avtorica radikalno poseže v tradicionalno razu-
mevanje spola, telesa in mode. Spol ni danost, ampak je dejanje. Toda spol
je dejanje, za katerim ni dejavnika. Dejanje je vsa resnica spola. Potemta-
kem tudi ospoljeno telo ni le »primarno« biološko dejstvo, ampak je per-
formativna praksa (str. 144–149). Spol in ospoljenost telesa se uresničuje-
ta v performativnih praksah stilizacije telesnosti in sebstva, torej v tistem,
kar kot družbeno konstituirani subjekti delamo v danem kulturnem kon-
tekstu, sta prosto plavajoča identiteta, ki nikakor ni univerzalna in fiksna.
Niso le travestiti tisti, ki v svoji performanci oponašajo drugi spol. Vsi opo-
našamo »svoj« ženski ali moški spol v prepričanju, da se zgledujemo po
»pravem« in »izvirnem« idealu. Toda problem je, da je sam ta idealiziran in
stabiliziran izvirnik pravzaprav vselej že parodija na idejo o naravnem in
pristnem izvoru spola (Butler 2001, na zadnji platnici).
Predpostavka Judith Butler, da je vsak spol v resnici performanca in ne
161
