Page 162 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 162
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
ontološka bit, je bila pomembna pri razvoju transgresivne mode, ki je pri-
nesla nove možnosti za oblačenje telesa, predvsem pa je skušala uresni-
čiti nove težnje telesa po diskurzivni razširitvi njegovih »primarnih« meja
materialnosti. Njen koncept performativnosti spola, ki lahko obstaja samo
skozi prakso, je v devetdesetih letih sovpadal in istočasno pomembno vpli-
val na nove poglede v študijah mode, predvsem na poglede feministične
teorije mode, ki mode ni več obravnavala kot prevaro patriarhalne družbe,
ampak kot svobodno izbiro (Wissinger 2016, 285). Že na začetku prelomne
knjige Težave s spolom se avtorica posveti vlogi »oblačenja za spol« (Butler
2001, 10), s čimer nas implicitno navede na premislek o vplivu oblačil kot iz-
delkov raznih kulturnih, tudi parodičnih performativnih praks na spol. In
kajpak ni težko ugotoviti, da imajo naša oblačila svojo ospoljenost, še pre-
den jih nadenemo nase. Njihova proizvodnja, izdelava, ukrojenost in videz
se namreč dominantno ravnajo v skladu z binarno biološko razliko: moška
in ženska oblačila, moški in ženski oddelki, moški in ženski kroji, moške
in ženske mere, moške in ženske tkanine, moške in ženske barve, moški in
ženski slog ipd. V skladu s to idealizirano razliko, ki je skupno brezno vseh
modnih ortodoksij, nato izvajamo izbiro ustreznih oblačil. Ali kakor pravi
Joanne Entwistle (2015, 35), skozi modo upravljamo družbeni spol. Geczy
in Karaminas dodajata (2013, 7), da je izbira obleke vselej tudi že izbira za
viden spol; je zavesten označevalec konstruiranega ali performantivnega
spola (Geczy in Karaminas 2013, 7). Tisti, ki v modi »eksperimentira« s pri-
marno spolno razliko na način, da jo presega, se ne more izogniti temu,
da bo s tem prvenstveno opozoril na obstoj te razlike. Modna industrija
je vpeljala alternativne izraze (»unisex«, »androgin slog«, »kvirovski slog«
ipd.). Ta »alternativna oblačila« resda do določene mere dekonstruirajo ali
subvertirajo oblačilne prakse, značilne za binarna družbena spola, toda sle-
di razlike med biološko moškostjo in ženskostjo se večinoma ohranjajo.
Bržčas tudi zato, ker je spol lahko neodvisno načelo družbene stratifikaci-
je, ki ne le kaže, ampak producira stigme določenih ospoljenih videzov in
oblačilnih praks. Nekatere od stigem, ki jih producira spol, so seveda vpete
v interakcijski sistem dominacij, ki so učinek razrednih, etničnih, religi-
oznih, ekonomskih in statusnih razlik, nekatere pa so precej samostojne
oblike družbenega razlikovanja (Luthar 2014, 236): »Oblačenje ima ključ-
no vlogo pri naturalizaciji spolnih razlik, saj se spol z uveljavljenimi kon-
vencijami oblačenja vzpostavlja kot biološka danost in esencialna lastnost
telesa, ne pa tudi kot družbena konstrukcija in performativna kategorija,
torej kot proizvod stilov in telesnih tehnik, vključno z obleko. Tako kot ima
telo ključno vlogo v družbeni interakciji in je prezentacija sebstva vedno
162
ontološka bit, je bila pomembna pri razvoju transgresivne mode, ki je pri-
nesla nove možnosti za oblačenje telesa, predvsem pa je skušala uresni-
čiti nove težnje telesa po diskurzivni razširitvi njegovih »primarnih« meja
materialnosti. Njen koncept performativnosti spola, ki lahko obstaja samo
skozi prakso, je v devetdesetih letih sovpadal in istočasno pomembno vpli-
val na nove poglede v študijah mode, predvsem na poglede feministične
teorije mode, ki mode ni več obravnavala kot prevaro patriarhalne družbe,
ampak kot svobodno izbiro (Wissinger 2016, 285). Že na začetku prelomne
knjige Težave s spolom se avtorica posveti vlogi »oblačenja za spol« (Butler
2001, 10), s čimer nas implicitno navede na premislek o vplivu oblačil kot iz-
delkov raznih kulturnih, tudi parodičnih performativnih praks na spol. In
kajpak ni težko ugotoviti, da imajo naša oblačila svojo ospoljenost, še pre-
den jih nadenemo nase. Njihova proizvodnja, izdelava, ukrojenost in videz
se namreč dominantno ravnajo v skladu z binarno biološko razliko: moška
in ženska oblačila, moški in ženski oddelki, moški in ženski kroji, moške
in ženske mere, moške in ženske tkanine, moške in ženske barve, moški in
ženski slog ipd. V skladu s to idealizirano razliko, ki je skupno brezno vseh
modnih ortodoksij, nato izvajamo izbiro ustreznih oblačil. Ali kakor pravi
Joanne Entwistle (2015, 35), skozi modo upravljamo družbeni spol. Geczy
in Karaminas dodajata (2013, 7), da je izbira obleke vselej tudi že izbira za
viden spol; je zavesten označevalec konstruiranega ali performantivnega
spola (Geczy in Karaminas 2013, 7). Tisti, ki v modi »eksperimentira« s pri-
marno spolno razliko na način, da jo presega, se ne more izogniti temu,
da bo s tem prvenstveno opozoril na obstoj te razlike. Modna industrija
je vpeljala alternativne izraze (»unisex«, »androgin slog«, »kvirovski slog«
ipd.). Ta »alternativna oblačila« resda do določene mere dekonstruirajo ali
subvertirajo oblačilne prakse, značilne za binarna družbena spola, toda sle-
di razlike med biološko moškostjo in ženskostjo se večinoma ohranjajo.
Bržčas tudi zato, ker je spol lahko neodvisno načelo družbene stratifikaci-
je, ki ne le kaže, ampak producira stigme določenih ospoljenih videzov in
oblačilnih praks. Nekatere od stigem, ki jih producira spol, so seveda vpete
v interakcijski sistem dominacij, ki so učinek razrednih, etničnih, religi-
oznih, ekonomskih in statusnih razlik, nekatere pa so precej samostojne
oblike družbenega razlikovanja (Luthar 2014, 236): »Oblačenje ima ključ-
no vlogo pri naturalizaciji spolnih razlik, saj se spol z uveljavljenimi kon-
vencijami oblačenja vzpostavlja kot biološka danost in esencialna lastnost
telesa, ne pa tudi kot družbena konstrukcija in performativna kategorija,
torej kot proizvod stilov in telesnih tehnik, vključno z obleko. Tako kot ima
telo ključno vlogo v družbeni interakciji in je prezentacija sebstva vedno
162
