Page 163 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 163
Kaj v modi sploh prekoračevati?
utelešena, ima obleka kot neke vrste praksa prezentacije in hkrati rekvi-
zit samoprezentacije osrednjo vlogo v ustvarjanju mej med spoli.« Uniseks
oblačila, ki dajejo vtis brezobličnih silhuet, s čimer naj bi se zabrisalo obli-
ko primarne telesne identitete, se vendarle bolj nagibajo k moškim kakor
ženskim proporcem in krojem. Še bolj to velja za »androgina« oblačila. Mo-
dna moškost je očitno celo v primeru alternativnih oblačil preferirano var-
no zatočišče transgresivne mode. Na to opozori tudi Entwistle, ki pravi,
da uniseks in androgina oblačila veliko bolj spominjajo na moška kakor na
ženska oblačila. Imajo malo dekorativnih elementov, barvna paleta tkanin
je temnejša in bolj monotona, kroji so preprosti in funkcionalni. Modni
dekor in z njim povezani estetski kodi so namreč elementi, ki pri ženski
modi delujejo mnogo »naravneje« in »ustrezneje« kakor v primeru moške
mode, kjer bi takšni elementi lahko diskreditirali družbeno naturaliziran
oblačilni kod moškega telesa (Entwistle 2015, 8). Skratka, vodilna averzi-
ja androgine in uniseks mode, ki se raje povezuje z moškim spolom (in ki
na tak način spet postaja precej bolj »neviden«, »neoznačen«, »prilegajoč«),
se najbolj kaže v stigmatizaciji »ženskega videza«, v izogibanju vsemu, kar
bi izraziteje izražalo ženskost pri ženskah. Tadej Praprotnik nam tu priha-
ja naproti s pomembno opombo: ženski spol oz. ženskost je kulturno bolj
označena, na jezikovni ravni bolj leksikalizirana, kar je kulturni »napotek«
ali »namig«, da gre za poseben spol.
Prakse navzkrižnega oblačenja (angl. cross-dressing) so zgleden primer
kršenja ločnice med žensko in moško modo. Pri travestitski⁴⁵ stilizaciji te-
lesa ne gre le za oblačenje v oblačila nasprotnega spola, pač pa pomeni, da
gre za diskurzivno prakso, v kateri moda odigra ključno vlogo v igri ne-
stabilnih spolnih identitet. Travestija, ki največkrat predstavlja denatura-
lizacijo oz. reidealizacijo heteronormativnih binarnih norm spola, pa ne
proizvaja realističnega videza nasprotnega spola, ampak njegovo parodijo,
teatralnost. Navzkrižno preoblačenje praviloma ženske spremeni v moža-
če, moške pa v tetke. Spolne distinkcije in opozicije se v travestitski rein-
terpretaciji spolnih razlik najbolj vzpostavljajo na tistih točkah oprave, kjer
se opazi mešanje kopiranih elementov »avtentičnega spola« z drugimi »ne-
kompatibilnimi«, prevzetimi, premeščenimi. Travestitsko stilizirano telo
performativnost nebinarne spolne identitete pogosto povečuje tako, da ne
posnema, ampak pretirava v tistem, kar naj bi bilo »naravno« za nasprotni
spol. Še več, modna poanta travestije je, da »gre čez« nasprotni spol, ne
⁴⁵ Za travestijo kot specifično obliko spolne performance gl. Ackroyd (1979), Bullough Vern in
Bullough (1993), Ferris (1993), Garber (1997).
163
utelešena, ima obleka kot neke vrste praksa prezentacije in hkrati rekvi-
zit samoprezentacije osrednjo vlogo v ustvarjanju mej med spoli.« Uniseks
oblačila, ki dajejo vtis brezobličnih silhuet, s čimer naj bi se zabrisalo obli-
ko primarne telesne identitete, se vendarle bolj nagibajo k moškim kakor
ženskim proporcem in krojem. Še bolj to velja za »androgina« oblačila. Mo-
dna moškost je očitno celo v primeru alternativnih oblačil preferirano var-
no zatočišče transgresivne mode. Na to opozori tudi Entwistle, ki pravi,
da uniseks in androgina oblačila veliko bolj spominjajo na moška kakor na
ženska oblačila. Imajo malo dekorativnih elementov, barvna paleta tkanin
je temnejša in bolj monotona, kroji so preprosti in funkcionalni. Modni
dekor in z njim povezani estetski kodi so namreč elementi, ki pri ženski
modi delujejo mnogo »naravneje« in »ustrezneje« kakor v primeru moške
mode, kjer bi takšni elementi lahko diskreditirali družbeno naturaliziran
oblačilni kod moškega telesa (Entwistle 2015, 8). Skratka, vodilna averzi-
ja androgine in uniseks mode, ki se raje povezuje z moškim spolom (in ki
na tak način spet postaja precej bolj »neviden«, »neoznačen«, »prilegajoč«),
se najbolj kaže v stigmatizaciji »ženskega videza«, v izogibanju vsemu, kar
bi izraziteje izražalo ženskost pri ženskah. Tadej Praprotnik nam tu priha-
ja naproti s pomembno opombo: ženski spol oz. ženskost je kulturno bolj
označena, na jezikovni ravni bolj leksikalizirana, kar je kulturni »napotek«
ali »namig«, da gre za poseben spol.
Prakse navzkrižnega oblačenja (angl. cross-dressing) so zgleden primer
kršenja ločnice med žensko in moško modo. Pri travestitski⁴⁵ stilizaciji te-
lesa ne gre le za oblačenje v oblačila nasprotnega spola, pač pa pomeni, da
gre za diskurzivno prakso, v kateri moda odigra ključno vlogo v igri ne-
stabilnih spolnih identitet. Travestija, ki največkrat predstavlja denatura-
lizacijo oz. reidealizacijo heteronormativnih binarnih norm spola, pa ne
proizvaja realističnega videza nasprotnega spola, ampak njegovo parodijo,
teatralnost. Navzkrižno preoblačenje praviloma ženske spremeni v moža-
če, moške pa v tetke. Spolne distinkcije in opozicije se v travestitski rein-
terpretaciji spolnih razlik najbolj vzpostavljajo na tistih točkah oprave, kjer
se opazi mešanje kopiranih elementov »avtentičnega spola« z drugimi »ne-
kompatibilnimi«, prevzetimi, premeščenimi. Travestitsko stilizirano telo
performativnost nebinarne spolne identitete pogosto povečuje tako, da ne
posnema, ampak pretirava v tistem, kar naj bi bilo »naravno« za nasprotni
spol. Še več, modna poanta travestije je, da »gre čez« nasprotni spol, ne
⁴⁵ Za travestijo kot specifično obliko spolne performance gl. Ackroyd (1979), Bullough Vern in
Bullough (1993), Ferris (1993), Garber (1997).
163
