Page 164 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 164
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
le lastnega. Seveda se ob tovrstnih »kontra« učinkih postavlja vprašanje,
ali navzkrižno oblačenje na način odrske travestije, šova, maškarade lah-
ko predstavlja resnično transgresijo spolov oz. korenito destabilizacijo na-
turalizirane moškosti in ženskosti. Kakor pridaja Praprotnik, nas namreč
navzkrižno oblačenje opominja na skonstruiranost katere koli performan-
ce, torej kaže na skonstruiranost moškosti in ženskosti ter potemtakem
prispeva k denaturalizaciji predpostavk o »danosti« ospoljenega oblačenja,
a hkrati (pre)oblačenje opozori na ustreznost oblačenja.
Že res, da travestija lahko nazorno negira prevladujoče ospoljeno obla-
čilo in se tako uveljavlja kot tisto modno »drugo«, toda ali s svojim preti-
ravanjem pogosto ne utira poti prav izumetničeni modi, ki premore pre-
malo potenciala resnične subverzivnosti in radikalne alternativnosti tudi
zato, ker ostaja omejena na »oder«, »sceno«? Velja pritrditi Praprotniko-
vemu branju, da transgresivnost v negativnem scenariju zgolj prispeva k
reafirmaciji spolnega binarizma in h krepitvi bioloških predpostavk. Ker
transgresija v vselej že kulturno prepleskanih očeh pogosto deluje »sme-
šno«, »nenaravno«, »izumetničeno«, je njen potencial zreduciran le na to,
da okrepi vzpostavljen binarizem. Drugače rečeno, transgresija je lahko po-
sledično potrditev, da ospoljenega oblačenja ne moremo zamenjati. Tran-
sgresivna moda zatorej ni in ne more biti zvedena le na dejanje upora zoper
prevladujoč binarni modni sistem, odrsko fascinacijo ali priložnostno pre-
stopanje meja modno obstoječega in možnega, ampak mora postati trajna
oblačilna praksa, s čimer lahko sčasoma postane nova avtonomna katego-
rija telesa, mode in spola.
Poleg tega ne smemo pristati na univerzalno simbolno homologijo tran-
sgresivne mode. Ta nikakor ni ena sama in enovita. Poanta transgresivne
mode je, da se želi izmuzniti sleherni homogenosti, uniformnosti, mono-
litnosti, kolektivnosti. Prav ta njena kvaliteta pa je tista, ki ji onemogoča,
da bi oblikovala svojo lastno dominacijo in se potemtakem lahko v resnici
odvija le na marginah modnih ter drugih ortodoksij. Interes travestita ali
»krosdreserja« je vezan le na priložnostno prekoračevanje modne ortodo-
ksije, medtem ko ostaja varno v zavetju obstoječih binarističnih spolnih
in telesnih ortodoksij. Transseksualec ali transseksualka, ki jo je izumi-
la seksologija, ima drug zaplet: kljub temu da uspešno prekorači modno
ortodoksijo in se celo s heterodoksno transformativno telesno prakso (ki
je v očeh drugih lahko dojeta kot alodoksna kršitev binaristične telesne
ortodoksije) trajno naseli znotraj telesne ortodoksije, praviloma še vedno
naleti na trdovratno spolno ortodoksijo, ki jo z vidika družbenih vpisov in
pripisov težko preči. Netranzicijska ali semitranzicijska transspolna oseba,
164
le lastnega. Seveda se ob tovrstnih »kontra« učinkih postavlja vprašanje,
ali navzkrižno oblačenje na način odrske travestije, šova, maškarade lah-
ko predstavlja resnično transgresijo spolov oz. korenito destabilizacijo na-
turalizirane moškosti in ženskosti. Kakor pridaja Praprotnik, nas namreč
navzkrižno oblačenje opominja na skonstruiranost katere koli performan-
ce, torej kaže na skonstruiranost moškosti in ženskosti ter potemtakem
prispeva k denaturalizaciji predpostavk o »danosti« ospoljenega oblačenja,
a hkrati (pre)oblačenje opozori na ustreznost oblačenja.
Že res, da travestija lahko nazorno negira prevladujoče ospoljeno obla-
čilo in se tako uveljavlja kot tisto modno »drugo«, toda ali s svojim preti-
ravanjem pogosto ne utira poti prav izumetničeni modi, ki premore pre-
malo potenciala resnične subverzivnosti in radikalne alternativnosti tudi
zato, ker ostaja omejena na »oder«, »sceno«? Velja pritrditi Praprotniko-
vemu branju, da transgresivnost v negativnem scenariju zgolj prispeva k
reafirmaciji spolnega binarizma in h krepitvi bioloških predpostavk. Ker
transgresija v vselej že kulturno prepleskanih očeh pogosto deluje »sme-
šno«, »nenaravno«, »izumetničeno«, je njen potencial zreduciran le na to,
da okrepi vzpostavljen binarizem. Drugače rečeno, transgresija je lahko po-
sledično potrditev, da ospoljenega oblačenja ne moremo zamenjati. Tran-
sgresivna moda zatorej ni in ne more biti zvedena le na dejanje upora zoper
prevladujoč binarni modni sistem, odrsko fascinacijo ali priložnostno pre-
stopanje meja modno obstoječega in možnega, ampak mora postati trajna
oblačilna praksa, s čimer lahko sčasoma postane nova avtonomna katego-
rija telesa, mode in spola.
Poleg tega ne smemo pristati na univerzalno simbolno homologijo tran-
sgresivne mode. Ta nikakor ni ena sama in enovita. Poanta transgresivne
mode je, da se želi izmuzniti sleherni homogenosti, uniformnosti, mono-
litnosti, kolektivnosti. Prav ta njena kvaliteta pa je tista, ki ji onemogoča,
da bi oblikovala svojo lastno dominacijo in se potemtakem lahko v resnici
odvija le na marginah modnih ter drugih ortodoksij. Interes travestita ali
»krosdreserja« je vezan le na priložnostno prekoračevanje modne ortodo-
ksije, medtem ko ostaja varno v zavetju obstoječih binarističnih spolnih
in telesnih ortodoksij. Transseksualec ali transseksualka, ki jo je izumi-
la seksologija, ima drug zaplet: kljub temu da uspešno prekorači modno
ortodoksijo in se celo s heterodoksno transformativno telesno prakso (ki
je v očeh drugih lahko dojeta kot alodoksna kršitev binaristične telesne
ortodoksije) trajno naseli znotraj telesne ortodoksije, praviloma še vedno
naleti na trdovratno spolno ortodoksijo, ki jo z vidika družbenih vpisov in
pripisov težko preči. Netranzicijska ali semitranzicijska transspolna oseba,
164
