Page 20 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 20
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
pa nam danes Facebook ali Instagram ponuja, da nam pove zgodbo o naših
lastnih življenjih.
Dandanes si torej lahko – seveda ob izdatni podpori platform, ki krepko
moderirajo vsebine – kar sami pripovedujemo, kaj so naši temeljni življenj-
ski okviri, profili družbenih medijev so postali »naraven« prostor družbe-
nosti, prav zato pa se vtisi in videzi tega, »kaj se nam dogaja«, pospešeno
širijo po omrežju. Ker domnevamo, da slika »pove več kot tisoč besed«,
ker slika pove marsikaj »without saying«, ker dogajanje vizualno evidenti-
ramo, se podobe našega lastnega dogajanja in spreminjanja izredno gosto
širijo.
Sodobna družba je vse zazrtejša v videz, torej v to, kako stvari ali lju-
dje zgledajo; izdatno širjenje fotografij je rezultat novejših scenarijev, ka-
ko uprizarjati »nenehno dogajanje«. Fotografije na Instagramovem profilu
postajajo svojevrsten jezik, ki potrjuje in izpričuje dogajanje. Zato ni ključ-
no, kaj je na fotografiji; pomembneje je, da so spremembe ustrezno hitre
oz. časovno odmerjene. Sporočilo modernosti se ne konstituira (le) pre-
ko vsebine fotografije, konstrukcija vtisa modernosti (= hitrosti, interak-
tivnosti) se vzpostavi preko konvencionalne rabe dovolj hitrega menjava-
nja/dodajanja fotografij. Logika modnosti oz. modernosti je še kako navzo-
ča tudi na profilih družbenih medijev. Platforme družbenih medijev so tudi
pomemben mediatizacijski dejavnik. Sodobni potrošniki nemalokrat pred
samim resnim pomerjanjem in preverjanjem oblačil fotografirajo sebe z
določenim oblačilnim artiklom, s čimer želijo preveriti, kako oblačilo deluje
na fotografiji, ali bo dovolj »fotogenično« za kasnejšo objavo na posamezni-
kovem Instagramovem profilu. Če zelo poenostavimo, bi lahko rekli, da je
s popularizacijo družbenih medijev postala pomembnejša »fotogeničnost«
oblačila, sama taktilnost ali kvaliteta materiala pa je manj pomembna. Ce-
loviteje se vprašanja loteva Agnès Rocamora, ko raziskuje različne modne
prakse, ki so oblikovane s strani digitalnih medijev in za digitalne medije.
Osredotočanje na mediatizacijo na področju mode pomeni raziskati nači-
ne, kako so modne prakse – prakse produkcije, konzumpcije, distribucije
in difuzije – artikulirane skozi medije in, še pomembneje, kako je artiku-
lacija modnih praks odvisna od medijev. Fokus, skratka, ni v ideji, kako
modo skozi medije komuniciramo, ampak kako jo skozi medije delamo in
izvajamo. Raziskovanje mediatizacije mode zato pomeni raziskovanje na-
činov, na katere so se modne prakse prilagodile na medije, in kako so bile
modne prakse transformirane s strani medijev: na kakšne načine so posa-
mezniki in intitucije na področju mode spremenili svoje prakse za medije
in z mediji. Pozornost zato ni usmerjena v medije, temveč v to, kako so se
20
pa nam danes Facebook ali Instagram ponuja, da nam pove zgodbo o naših
lastnih življenjih.
Dandanes si torej lahko – seveda ob izdatni podpori platform, ki krepko
moderirajo vsebine – kar sami pripovedujemo, kaj so naši temeljni življenj-
ski okviri, profili družbenih medijev so postali »naraven« prostor družbe-
nosti, prav zato pa se vtisi in videzi tega, »kaj se nam dogaja«, pospešeno
širijo po omrežju. Ker domnevamo, da slika »pove več kot tisoč besed«,
ker slika pove marsikaj »without saying«, ker dogajanje vizualno evidenti-
ramo, se podobe našega lastnega dogajanja in spreminjanja izredno gosto
širijo.
Sodobna družba je vse zazrtejša v videz, torej v to, kako stvari ali lju-
dje zgledajo; izdatno širjenje fotografij je rezultat novejših scenarijev, ka-
ko uprizarjati »nenehno dogajanje«. Fotografije na Instagramovem profilu
postajajo svojevrsten jezik, ki potrjuje in izpričuje dogajanje. Zato ni ključ-
no, kaj je na fotografiji; pomembneje je, da so spremembe ustrezno hitre
oz. časovno odmerjene. Sporočilo modernosti se ne konstituira (le) pre-
ko vsebine fotografije, konstrukcija vtisa modernosti (= hitrosti, interak-
tivnosti) se vzpostavi preko konvencionalne rabe dovolj hitrega menjava-
nja/dodajanja fotografij. Logika modnosti oz. modernosti je še kako navzo-
ča tudi na profilih družbenih medijev. Platforme družbenih medijev so tudi
pomemben mediatizacijski dejavnik. Sodobni potrošniki nemalokrat pred
samim resnim pomerjanjem in preverjanjem oblačil fotografirajo sebe z
določenim oblačilnim artiklom, s čimer želijo preveriti, kako oblačilo deluje
na fotografiji, ali bo dovolj »fotogenično« za kasnejšo objavo na posamezni-
kovem Instagramovem profilu. Če zelo poenostavimo, bi lahko rekli, da je
s popularizacijo družbenih medijev postala pomembnejša »fotogeničnost«
oblačila, sama taktilnost ali kvaliteta materiala pa je manj pomembna. Ce-
loviteje se vprašanja loteva Agnès Rocamora, ko raziskuje različne modne
prakse, ki so oblikovane s strani digitalnih medijev in za digitalne medije.
Osredotočanje na mediatizacijo na področju mode pomeni raziskati nači-
ne, kako so modne prakse – prakse produkcije, konzumpcije, distribucije
in difuzije – artikulirane skozi medije in, še pomembneje, kako je artiku-
lacija modnih praks odvisna od medijev. Fokus, skratka, ni v ideji, kako
modo skozi medije komuniciramo, ampak kako jo skozi medije delamo in
izvajamo. Raziskovanje mediatizacije mode zato pomeni raziskovanje na-
činov, na katere so se modne prakse prilagodile na medije, in kako so bile
modne prakse transformirane s strani medijev: na kakšne načine so posa-
mezniki in intitucije na področju mode spremenili svoje prakse za medije
in z mediji. Pozornost zato ni usmerjena v medije, temveč v to, kako so se
20
