Page 165 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 165
Kaj v modi sploh prekoračevati?
ki preči modno ortodoksijo, ne pa tudi telesne, ima z binaristično spolno
ortodoskijo še veliko večji problem od transseksualca ali transseksualke,
saj ji vztrajanje znotraj »netransformirane« telesne ortodoksije avtomatič-
no omejuje možnosti za manifestno prečenje spolne ortodoksije. So pa tu-
di primeri netranzicijskih ali semitranzicijskih transspolnih oseb, ki zelo
uspešno in družbeno nesankcionirano redno ali celo trajno izvajajo ne le
modne, ampak tudi spolne transgresije, in to po zaslugi naklonjenih priro-
jenih (seveda v kombinaciji s posrečeno kultiviranimi) telesnih predispo-
zicij v okviru binaristične telesne ortodoksije.
Spolne razlike pogosto niso edine, ki vplivajo na modno performanco
transspolnih modnih performanc, ampak so tu tudi etnične, razredne,
statusne, subkulturne: androgina hipsterska moda, ki z uporabo estet-
skega minimalizma postavlja pod vprašaj tradicionalne spolne razlike, je
značilnejša za pripadnike/-ice srednjega razreda; dovršeno deseksualiziran
transspolni slog, ki s svojo modno brezhibnostjo na točki uspešnega zlitja
z enim od tradicionalnih binarnih spolov že kar neokonzervativno ukinja
samega sebe kot potencialno avtonomno spolno entiteto, je značilnejši za
elitne predstavnike trajnejše in full-time transspolnosti; izdatno seksua-
liziran videz »travestitskih oprav«, ki jim primanjkuje občutka za »pravo
mero« ali pa temu namerno parodično nasprotujejo, za predstavnike/-ce
delavskega razreda (paraf. Luthar 2014, 238–239); razlike med modnim ek-
spertizmom »gejevske ›elite‹, ki kultivira in profesionalizira svoj interes ter
okus za visoko modo in elitne dizajnerske trende, in vsakodnevnim obla-
čenjem »običajnih« pripadnikov gejevske skupnosti pa kažejo, kako mo-
da sodeluje ne le v prikazovanju seksualnih in subkulturnih, ampak tudi
statusnih, razrednih in kulturnih distinkcij v okviru manjšinske gejevske
populacije same (Erdei in Savić 2015, 816). Skratka, spolno transgresivna
moda ni le izkaz golih spolnoidentitetnih in spolnoorientacijskih razlik,
ampak jo lahko še veliko bolj določijo razredne, statusne, etnične in dru-
govrstne kulturne ter družbene razlike.
Tudi pogoji, v okviru katerih se neka individualna modna praksa kon-
stituira kot transgresija, so lahko zelo različni in so pogosto kombinacija
širših družbenih instrumentalizacij pa tudi povsem partikularnih situacij:
v nekem trenutku je lahko to, če nek politik zavrne poslovno modo in se v
delovnem ter protokolarnem okolju pojavlja v casual oprijeti majčki; v vi-
soko monoetniciziranem slovenskem družbenem okolju je lahko to »čefur-
ski« in »turbofolkerski« slog oblačenja;⁴⁶ med obsedenci s fitnesom, z atlet-
⁴⁶ Gl. Bajič in Protner (2012, 93–110) ter Bartulović (2014, 259–274).
165
ki preči modno ortodoksijo, ne pa tudi telesne, ima z binaristično spolno
ortodoskijo še veliko večji problem od transseksualca ali transseksualke,
saj ji vztrajanje znotraj »netransformirane« telesne ortodoksije avtomatič-
no omejuje možnosti za manifestno prečenje spolne ortodoksije. So pa tu-
di primeri netranzicijskih ali semitranzicijskih transspolnih oseb, ki zelo
uspešno in družbeno nesankcionirano redno ali celo trajno izvajajo ne le
modne, ampak tudi spolne transgresije, in to po zaslugi naklonjenih priro-
jenih (seveda v kombinaciji s posrečeno kultiviranimi) telesnih predispo-
zicij v okviru binaristične telesne ortodoksije.
Spolne razlike pogosto niso edine, ki vplivajo na modno performanco
transspolnih modnih performanc, ampak so tu tudi etnične, razredne,
statusne, subkulturne: androgina hipsterska moda, ki z uporabo estet-
skega minimalizma postavlja pod vprašaj tradicionalne spolne razlike, je
značilnejša za pripadnike/-ice srednjega razreda; dovršeno deseksualiziran
transspolni slog, ki s svojo modno brezhibnostjo na točki uspešnega zlitja
z enim od tradicionalnih binarnih spolov že kar neokonzervativno ukinja
samega sebe kot potencialno avtonomno spolno entiteto, je značilnejši za
elitne predstavnike trajnejše in full-time transspolnosti; izdatno seksua-
liziran videz »travestitskih oprav«, ki jim primanjkuje občutka za »pravo
mero« ali pa temu namerno parodično nasprotujejo, za predstavnike/-ce
delavskega razreda (paraf. Luthar 2014, 238–239); razlike med modnim ek-
spertizmom »gejevske ›elite‹, ki kultivira in profesionalizira svoj interes ter
okus za visoko modo in elitne dizajnerske trende, in vsakodnevnim obla-
čenjem »običajnih« pripadnikov gejevske skupnosti pa kažejo, kako mo-
da sodeluje ne le v prikazovanju seksualnih in subkulturnih, ampak tudi
statusnih, razrednih in kulturnih distinkcij v okviru manjšinske gejevske
populacije same (Erdei in Savić 2015, 816). Skratka, spolno transgresivna
moda ni le izkaz golih spolnoidentitetnih in spolnoorientacijskih razlik,
ampak jo lahko še veliko bolj določijo razredne, statusne, etnične in dru-
govrstne kulturne ter družbene razlike.
Tudi pogoji, v okviru katerih se neka individualna modna praksa kon-
stituira kot transgresija, so lahko zelo različni in so pogosto kombinacija
širših družbenih instrumentalizacij pa tudi povsem partikularnih situacij:
v nekem trenutku je lahko to, če nek politik zavrne poslovno modo in se v
delovnem ter protokolarnem okolju pojavlja v casual oprijeti majčki; v vi-
soko monoetniciziranem slovenskem družbenem okolju je lahko to »čefur-
ski« in »turbofolkerski« slog oblačenja;⁴⁶ med obsedenci s fitnesom, z atlet-
⁴⁶ Gl. Bajič in Protner (2012, 93–110) ter Bartulović (2014, 259–274).
165
