Page 170 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 170
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
gemonije našega spolnega, političnega ter družbenega reda. Bolj ko neka
preobleka izgublja status obleke, na katero se vežejo strategije ukvarja-
nja z drugim, tem bolj moteča, celo nevarna lahko postane. Seveda vse al-
ternativne modne prakse sprožajo nelagodje ob zavedanju, da nas stigma
opozarja na utopičnost alternativnih oblačilnih kultur v ortodoksnem mo-
dnem univerzumu, v katerem je lažje in realističneje upati na namišljenost
utopičnega sveta kakor na odprtejšo modno skupnost. Izvajalci transgre-
sivne mode se praktično ne morejo izogniti dokaj stabilni in nepopustljivi
stigmi, saj so pogostokrat vidna tarča ortodoksnih normativnih diskurziv-
nih in družbenih kontekstov, iz katerih bodisi težko izstopijo ali se obso-
dijo na družbeno margino in izolacijo. Vsaka transgresivna modna praksa
zato od svojega/-e izvajalca/-ke terja načrtovanje strategij, ki so usmerjene
bodisi v zunanje maskiranje stigme, npr. z mimikrijo v praksah oblačenja
ter s priložnostnim prilagajanjem telesa kulturnim normam modne uni-
formiranosti, bodisi v razvijanje povečanih notranjih zmožnosti avtoregu-
lacije in samonadzora pri izbiri ter nošenju oblačil. Prakse heterodoksnega
oblačenja in utelešanja mode zahtevajo visoko stopnjo izvajanja strategij
soočanja ter upravljanja s stigmo. Možnosti za transgresijo in subverzijo
so družbeno omejene, v nekaterih primerih transgresivne mode največkrat
prav na oblikovanje strategij za soočanje s stigmo v vsakdanjem življenju,
torej na prilagoditvene prakse, kakor sta prilagajanje telesa dominantni
kulturni normi in mimikrija v oblačenju. Transgresivno telo in transgresiv-
na moda nujno terjata socialne veščine upravljanja poškodovane identitete
(gl. Goffman 2008). To bržčas pojasni neverjetno moč ortodoksne ideolo-
gije »modnih kolektivov«, ki ljudi pripravi, da raje sprejemajo sebe skozi
druge kakor skozi sebe, saj bi to od njih zahtevalo več heterodoksne suve-
renosti, neodvisnosti, avtonomnosti, svojskosti, samosvojosti, hrabrosti,
inovativnosti in domišljije.
Če transgresivno modo obravnavamo kot diskurzivno artikulacijo prese-
ganja dominantnih ortodoksnih spolnih, razrednih, etničnih, nacionalnih,
religioznih, telesnih, oblačilnih in drugih razlik, torej kot prakso, v kate-
ri se skuša izzivati etablirano producirane in reproducirane spolne razli-
ke, razredne odnose, ekonomska razmerja, etnične pripadnosti, religiozne
vključenosti ter nacionalne identifikacije, bi lahko rekli, da pri njej priha-
ja do »kulturnega prevoda« dominantno naturaliziranih kolektivističnih
družbenih determinacij, strukturacij, stratifikacij, reprezentacij, identifi-
kacij in manifestacij v partikularistične telesne, modne, estetske in druž-
bene razlike, ki so transgresije prav zato, ker ostajajo denaturalizirane. Bo-
mo o resničnem uspehu transgresivne mode lahko govorili šele takrat, ko
170
gemonije našega spolnega, političnega ter družbenega reda. Bolj ko neka
preobleka izgublja status obleke, na katero se vežejo strategije ukvarja-
nja z drugim, tem bolj moteča, celo nevarna lahko postane. Seveda vse al-
ternativne modne prakse sprožajo nelagodje ob zavedanju, da nas stigma
opozarja na utopičnost alternativnih oblačilnih kultur v ortodoksnem mo-
dnem univerzumu, v katerem je lažje in realističneje upati na namišljenost
utopičnega sveta kakor na odprtejšo modno skupnost. Izvajalci transgre-
sivne mode se praktično ne morejo izogniti dokaj stabilni in nepopustljivi
stigmi, saj so pogostokrat vidna tarča ortodoksnih normativnih diskurziv-
nih in družbenih kontekstov, iz katerih bodisi težko izstopijo ali se obso-
dijo na družbeno margino in izolacijo. Vsaka transgresivna modna praksa
zato od svojega/-e izvajalca/-ke terja načrtovanje strategij, ki so usmerjene
bodisi v zunanje maskiranje stigme, npr. z mimikrijo v praksah oblačenja
ter s priložnostnim prilagajanjem telesa kulturnim normam modne uni-
formiranosti, bodisi v razvijanje povečanih notranjih zmožnosti avtoregu-
lacije in samonadzora pri izbiri ter nošenju oblačil. Prakse heterodoksnega
oblačenja in utelešanja mode zahtevajo visoko stopnjo izvajanja strategij
soočanja ter upravljanja s stigmo. Možnosti za transgresijo in subverzijo
so družbeno omejene, v nekaterih primerih transgresivne mode največkrat
prav na oblikovanje strategij za soočanje s stigmo v vsakdanjem življenju,
torej na prilagoditvene prakse, kakor sta prilagajanje telesa dominantni
kulturni normi in mimikrija v oblačenju. Transgresivno telo in transgresiv-
na moda nujno terjata socialne veščine upravljanja poškodovane identitete
(gl. Goffman 2008). To bržčas pojasni neverjetno moč ortodoksne ideolo-
gije »modnih kolektivov«, ki ljudi pripravi, da raje sprejemajo sebe skozi
druge kakor skozi sebe, saj bi to od njih zahtevalo več heterodoksne suve-
renosti, neodvisnosti, avtonomnosti, svojskosti, samosvojosti, hrabrosti,
inovativnosti in domišljije.
Če transgresivno modo obravnavamo kot diskurzivno artikulacijo prese-
ganja dominantnih ortodoksnih spolnih, razrednih, etničnih, nacionalnih,
religioznih, telesnih, oblačilnih in drugih razlik, torej kot prakso, v kate-
ri se skuša izzivati etablirano producirane in reproducirane spolne razli-
ke, razredne odnose, ekonomska razmerja, etnične pripadnosti, religiozne
vključenosti ter nacionalne identifikacije, bi lahko rekli, da pri njej priha-
ja do »kulturnega prevoda« dominantno naturaliziranih kolektivističnih
družbenih determinacij, strukturacij, stratifikacij, reprezentacij, identifi-
kacij in manifestacij v partikularistične telesne, modne, estetske in druž-
bene razlike, ki so transgresije prav zato, ker ostajajo denaturalizirane. Bo-
mo o resničnem uspehu transgresivne mode lahko govorili šele takrat, ko
170
