Page 173 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 173
Arheologizirati biopolitiko mode
297, v Krofl 2014, 99). Rečeno v duhu Judith Butler, vsem ortodoksnim te-
žavam s spolom se res ne moremo izogniti transgresivni modi navkljub, je
pa to eden od najlažjih načinov, kako se spopadati z njimi.
Arheologizirati biopolitiko mode
Po teh pomembnih uvidih se postavi vprašanje, kako arheologizirati trdo-
živo, predvsem pa monolitno ortodoksijo »obleka naredi človeka«, ki sega
v biblične čase ter jo spremeniti v pluralno modno ekologijo. Zakaj si je ne
le generacijam pred nami, ampak tudi nam danes lažje zamišljati, da obleka
določi telo, kakor obratno? Ortodoksija »obleka naredi človeka« kot ideolo-
ška formacija, ki beleži dolgo tradicijo oblačilne kulture, se je v zadnjih de-
setletjih iztekla v preizpraševanje transgresivne obleke in transgresivnega
telesa. Upanje, da lahko transgresivna moda telo odreši njegovih preteklih
spon, se je še povečalo z zavestjo modnih oblikovalcev, da obleka ni le di-
skurzivna, ampak je predvsem telesna praksa. Če je tako, potem lahko ne
le transgresivno oblačilo telo spremeni v transgresivno, ampak predvsem
obratno. Prej je moda pokrivala telo, zdaj se začne spraševati o tem, kako se
telo realizira v modi. Telo in z njim povezane presoje utelešenja, identifika-
cijskih procesov, osmišljanja umetniških in tehnoloških praks teles skozi
modo postanejo v družboslovju in humanistiki nov epistemološki labora-
torij razmišljanja o modi, telesu ter spolu. Ko se moda skuša utemeljiti ne
le kot oblačilna praksa, ampak kot umetniška praksa (Geczy in Karaminas
2012) in celo kot biotehnologija (Quin 2002, Seymour 2009), ki preizpra-
šuje transgresivni potencial mode kot medija za transformacijo teles, zač-
ne moda ne le pokrivati telo, ampak ga subvertirati. Mateja Krofl (2018)
v svojem raziskovanju transgresivnosti mode odkriva pomembno korela-
cijo med transgresivno modo in transgresivnim telesom, pri čemer ji ne
gre le za prikaz funkcioniranja transgresije v transgresivnih oblikovalskih
praksah, ampak tudi za to, da se transgresiji odvzame potencial pretira-
ne »zunanjosti« oz. tega, čemur rečemo izvajanje transgresije za namene
ustvarjanja takojšnjega oz. diskontinuitetnega ideološkega učinka, pa naj
gre za performativne, scenske, odrske, spektakelske, karnevalske ali ko-
stumske vidike nošenja oblačil. Ljudje lahko transgresijo udejanjajo, kakor
s posebno občutljivim uvidom zatrdi Mateja Krofl (2018, 168), na veliko
manj pompozen način, na veliko bolj vsakodnevni ravni, kjer se transgre-
sija kaže kot oblika trajnega delovanja, kontinuiranega zasledovanja druž-
benih ciljev, konsistence odigravanja družbenih vlog, celo kot »modna re-
dukcija« oz. »modna askeza«.
Morda nista najbolj posrečeno izbrana primera tega, kar bomo z njima
173
297, v Krofl 2014, 99). Rečeno v duhu Judith Butler, vsem ortodoksnim te-
žavam s spolom se res ne moremo izogniti transgresivni modi navkljub, je
pa to eden od najlažjih načinov, kako se spopadati z njimi.
Arheologizirati biopolitiko mode
Po teh pomembnih uvidih se postavi vprašanje, kako arheologizirati trdo-
živo, predvsem pa monolitno ortodoksijo »obleka naredi človeka«, ki sega
v biblične čase ter jo spremeniti v pluralno modno ekologijo. Zakaj si je ne
le generacijam pred nami, ampak tudi nam danes lažje zamišljati, da obleka
določi telo, kakor obratno? Ortodoksija »obleka naredi človeka« kot ideolo-
ška formacija, ki beleži dolgo tradicijo oblačilne kulture, se je v zadnjih de-
setletjih iztekla v preizpraševanje transgresivne obleke in transgresivnega
telesa. Upanje, da lahko transgresivna moda telo odreši njegovih preteklih
spon, se je še povečalo z zavestjo modnih oblikovalcev, da obleka ni le di-
skurzivna, ampak je predvsem telesna praksa. Če je tako, potem lahko ne
le transgresivno oblačilo telo spremeni v transgresivno, ampak predvsem
obratno. Prej je moda pokrivala telo, zdaj se začne spraševati o tem, kako se
telo realizira v modi. Telo in z njim povezane presoje utelešenja, identifika-
cijskih procesov, osmišljanja umetniških in tehnoloških praks teles skozi
modo postanejo v družboslovju in humanistiki nov epistemološki labora-
torij razmišljanja o modi, telesu ter spolu. Ko se moda skuša utemeljiti ne
le kot oblačilna praksa, ampak kot umetniška praksa (Geczy in Karaminas
2012) in celo kot biotehnologija (Quin 2002, Seymour 2009), ki preizpra-
šuje transgresivni potencial mode kot medija za transformacijo teles, zač-
ne moda ne le pokrivati telo, ampak ga subvertirati. Mateja Krofl (2018)
v svojem raziskovanju transgresivnosti mode odkriva pomembno korela-
cijo med transgresivno modo in transgresivnim telesom, pri čemer ji ne
gre le za prikaz funkcioniranja transgresije v transgresivnih oblikovalskih
praksah, ampak tudi za to, da se transgresiji odvzame potencial pretira-
ne »zunanjosti« oz. tega, čemur rečemo izvajanje transgresije za namene
ustvarjanja takojšnjega oz. diskontinuitetnega ideološkega učinka, pa naj
gre za performativne, scenske, odrske, spektakelske, karnevalske ali ko-
stumske vidike nošenja oblačil. Ljudje lahko transgresijo udejanjajo, kakor
s posebno občutljivim uvidom zatrdi Mateja Krofl (2018, 168), na veliko
manj pompozen način, na veliko bolj vsakodnevni ravni, kjer se transgre-
sija kaže kot oblika trajnega delovanja, kontinuiranega zasledovanja druž-
benih ciljev, konsistence odigravanja družbenih vlog, celo kot »modna re-
dukcija« oz. »modna askeza«.
Morda nista najbolj posrečeno izbrana primera tega, kar bomo z njima
173
