Page 174 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 174
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
skušali konkretizirati na področju če že ne nepompozne, pa vsaj trajnejše
modne transgresije, sta pa zagotovo dovolj statusno, intelektualno in mo-
dno singularna lika slovenskega prostora, da analitsko modno druženje z
njima nikakor ne more biti dolgočasno. Prvi primer bomo skušali obuditi
iz lastnega spomina izpred skoraj treh desetletij. Nekoč se je po Ljubljani
med določeno klientelo študentov filozofije hihitajoče šušljalo, da filozof
Slavoj Žižek pogosto naokrog po mestu hodi v razvlečeni in ponošeni ma-
jici, povrhu vsega še popacani z neuglednimi mastnimi madeži. Govorica
je vzbudila pozornost prav na točki domnevne Žižkove modne transgresi-
je, ki je šla v svojih estetsko-moralnih podtonih nekako takole: samo Žižek
lahko naokrog hodi oblečen kot klošar, pa ga pri tem nihče nima za klo-
šarja. Druga šala v zvezi s tem je bila, da Žižek nima časa misliti na to, kaj
bo oblekel, saj mora misliti, katero knjigo mora še napisati. V šalo je bila,
kakor lahko vidimo, vstavljena predpostavka o interesu za modo kot anti-
intelektualni motivaciji, ki filozofom ne pritiče. Žižek je tako med določe-
no študentsko klientelo figuriral kot privlačen primer nekakšne opustitve
modnega materializma, tako rekoč kot popolni primer negacije mode, ki
je v svoji dejanski praksi domnevno subverzivnega spodnašanja mode šele
lahko avtentičen dokaz resničnega intelektualnega statusa in prestiža. V
resnici je bila podstat Žižku pritaknjene modne transgresije res bolj pozi-
cijske oz. ozke statusne narave: češ, od človeka, ki mu je toliko mar za to,
kako misliti družbo, se ne pričakuje, da bi mu bilo tako malo mar za to,
kako misli lastno modo. Diskrepanca med tem, kar Žižkovo ime predsta-
vlja, in tem, kako je videti oblečen, je bila tudi še kasneje deležna večkra-
tnih psevdomodnih oz. psevdofilozofskih pozornosti. Žižkov domnevno
ravnodušen slog oblačenja v določenih specifičnih družbenih okoliščinah
in situacijah vsekakor lahko proizvede učinke modne transgresije, vendar
je njena transgresivnost v resnici dokaj konformnega značaja. Nemara naj-
lepši dokaz tega je, da Žižek s tem, ko obleče zapacano majico, v očeh dru-
gih ne preneha biti Žižek, torej (slavni) filozof. Vse ključne kategorije te-
ga, kar naj bi bil ali predstavljal v perspektivi modnih ortodoksij, ostanejo
fiksirane na svojem mestu, na »pravem« mestu. Ne trdimo, da pri žižko-
vski modni heterodoksiji v nekaterih družbenih legah ne gre za statusno
nekonvencionalno ali celo namerno »neprilagojeno« oblačilno prakso. Tr-
dimo pa, da gre še vedno za izvajanje modne transgresije v varnem zavetju
temeljnih oz. nosilnih identitetnih kategorij. Taki vrsti modne transgresije
bi lahko rekli dekorativna transgresija ali transfirmativna⁵⁴ transgresija. Gre
⁵⁴ Koncepta transfirmacije in transfirmativnih/transfirmacijskih diskurzov, ki v nasprotju s
174
skušali konkretizirati na področju če že ne nepompozne, pa vsaj trajnejše
modne transgresije, sta pa zagotovo dovolj statusno, intelektualno in mo-
dno singularna lika slovenskega prostora, da analitsko modno druženje z
njima nikakor ne more biti dolgočasno. Prvi primer bomo skušali obuditi
iz lastnega spomina izpred skoraj treh desetletij. Nekoč se je po Ljubljani
med določeno klientelo študentov filozofije hihitajoče šušljalo, da filozof
Slavoj Žižek pogosto naokrog po mestu hodi v razvlečeni in ponošeni ma-
jici, povrhu vsega še popacani z neuglednimi mastnimi madeži. Govorica
je vzbudila pozornost prav na točki domnevne Žižkove modne transgresi-
je, ki je šla v svojih estetsko-moralnih podtonih nekako takole: samo Žižek
lahko naokrog hodi oblečen kot klošar, pa ga pri tem nihče nima za klo-
šarja. Druga šala v zvezi s tem je bila, da Žižek nima časa misliti na to, kaj
bo oblekel, saj mora misliti, katero knjigo mora še napisati. V šalo je bila,
kakor lahko vidimo, vstavljena predpostavka o interesu za modo kot anti-
intelektualni motivaciji, ki filozofom ne pritiče. Žižek je tako med določe-
no študentsko klientelo figuriral kot privlačen primer nekakšne opustitve
modnega materializma, tako rekoč kot popolni primer negacije mode, ki
je v svoji dejanski praksi domnevno subverzivnega spodnašanja mode šele
lahko avtentičen dokaz resničnega intelektualnega statusa in prestiža. V
resnici je bila podstat Žižku pritaknjene modne transgresije res bolj pozi-
cijske oz. ozke statusne narave: češ, od človeka, ki mu je toliko mar za to,
kako misliti družbo, se ne pričakuje, da bi mu bilo tako malo mar za to,
kako misli lastno modo. Diskrepanca med tem, kar Žižkovo ime predsta-
vlja, in tem, kako je videti oblečen, je bila tudi še kasneje deležna večkra-
tnih psevdomodnih oz. psevdofilozofskih pozornosti. Žižkov domnevno
ravnodušen slog oblačenja v določenih specifičnih družbenih okoliščinah
in situacijah vsekakor lahko proizvede učinke modne transgresije, vendar
je njena transgresivnost v resnici dokaj konformnega značaja. Nemara naj-
lepši dokaz tega je, da Žižek s tem, ko obleče zapacano majico, v očeh dru-
gih ne preneha biti Žižek, torej (slavni) filozof. Vse ključne kategorije te-
ga, kar naj bi bil ali predstavljal v perspektivi modnih ortodoksij, ostanejo
fiksirane na svojem mestu, na »pravem« mestu. Ne trdimo, da pri žižko-
vski modni heterodoksiji v nekaterih družbenih legah ne gre za statusno
nekonvencionalno ali celo namerno »neprilagojeno« oblačilno prakso. Tr-
dimo pa, da gre še vedno za izvajanje modne transgresije v varnem zavetju
temeljnih oz. nosilnih identitetnih kategorij. Taki vrsti modne transgresije
bi lahko rekli dekorativna transgresija ali transfirmativna⁵⁴ transgresija. Gre
⁵⁴ Koncepta transfirmacije in transfirmativnih/transfirmacijskih diskurzov, ki v nasprotju s
174
