Page 175 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 175
Arheologizirati biopolitiko mode
za vrsto prekoračitve, v katero je vstavljena neizbežna kontradikcija, ki je
v zvezi s tem, da ta prekoračitev na eni strani sicer nakazuje na odmik od
konvencij, tradicij in kolektivov, na drugi pa je trdno zasidrana v konfor-
mizem, ki afirmira vse ključne kolektivne momente identitete, potrebne,
da posameznika kot družbenega agensa obdržijo na »varni strani« njegove
družbene konstituiranosti, klasificiranosti, pozicioniranosti in socializira-
nosti v kolektivu. To je ortodoksna vrsta modne transgresije, ki za hetero-
doksen subjekt v resnici ni družbeno konstitutivna niti transformativna,
ampak bolj dekorativna in transfirmativna.
Drugi primer nam je dostopen iz biografske, memoarske in dokumentar-
ne literature, saj zadeva znanega odvetnika in književnika. Ljubo Prenner
(javno znan kot Ljuba Prenner, zasebno pa kot Ljubo Prenner⁵⁵), krščen kot
Amalija Marija, se je že v mladosti uradno preimenoval v Ljubo, toda kljub
ženskemu osebnemu imenu, ki je v resnici omogočalo situacijsko spolno
prehodnost že na ravni jezika, se je doživljal kot moški. Znana je njegova
misel, da ni »ne moški ne ženska«. Skladno s svojo moško spolno identiteto
je od gimnazijskih let nosil fantovska oz. moška oblačila, na sodišče je hodil
svoje stranke zastopat izključno v moški opravi, v zasebnih pogovorih in
pismih pa se je izražal v moškem slovničnem spolu. In vse to se je dogajalo
v časih, ki so bili daleč od tega, da bi jih lahko imeli za strpne in prizane-
sljive do drugače ospoljenih oseb. Po vsem, kar vemo o Ljubi Prenner oz.
Ljubu Prennerju danes, je bolj ali manj jasno, da je bil transspolna oz. spol-
no nebinarna oseba z izrazito nagnjenostjo k moški spolni identifikaciji,
zato je nekoliko nelagodno opazovati, kako ga še danes resni spominski
zastavki redno potiskajo na sezname »slovenskih odvetnic« in v antologije
»nepozabnih žensk, ki so premikale meje našega sveta«. Mar niso tovrstne
binaristične in heteronormativne reapropriacije Ljuba Prennerja zgovoren
primer, da v Sloveniji transspolnosti oz. spolne nebinarnosti celo zelo izo-
braženi krogi še vedno zares ne razumejo ali pa je ne jemljejo zares? Vso to
posiljeno feminizacijo Ljuba Prennerja je še toliko težje razumeti in sprejeti
v kontekstu dokazljivo trajnih moških modnih dispozicij, ki jih je Prenner
razvil prav z namenom za dosego javne legitimacije njegove moškosti na
transformacijami in transformativnimi/transformacijskimi diskurzi učinkujejo normativ-
no ter zavirajo refleksijo realnosti, je razvila zgodovinska antropologinja Taja Kramberger
(2002).
⁵⁵ V televizijskem dokumentarcu Dober človek – Ljuba Prenner (Jurjaševič, 2006) prav pomen-
ljivo izstopa, kako ga vsi sogovorniki, tudi tisti, ki so ga zasebno poznali, skorajda dosledno
in nezmotljivo naslavljajo ter opisujejo v ženski slovnični obliki, kar je v močnem nasprotju
s tem, kako se je Ljubo Prenner naslavljal sam.
175
za vrsto prekoračitve, v katero je vstavljena neizbežna kontradikcija, ki je
v zvezi s tem, da ta prekoračitev na eni strani sicer nakazuje na odmik od
konvencij, tradicij in kolektivov, na drugi pa je trdno zasidrana v konfor-
mizem, ki afirmira vse ključne kolektivne momente identitete, potrebne,
da posameznika kot družbenega agensa obdržijo na »varni strani« njegove
družbene konstituiranosti, klasificiranosti, pozicioniranosti in socializira-
nosti v kolektivu. To je ortodoksna vrsta modne transgresije, ki za hetero-
doksen subjekt v resnici ni družbeno konstitutivna niti transformativna,
ampak bolj dekorativna in transfirmativna.
Drugi primer nam je dostopen iz biografske, memoarske in dokumentar-
ne literature, saj zadeva znanega odvetnika in književnika. Ljubo Prenner
(javno znan kot Ljuba Prenner, zasebno pa kot Ljubo Prenner⁵⁵), krščen kot
Amalija Marija, se je že v mladosti uradno preimenoval v Ljubo, toda kljub
ženskemu osebnemu imenu, ki je v resnici omogočalo situacijsko spolno
prehodnost že na ravni jezika, se je doživljal kot moški. Znana je njegova
misel, da ni »ne moški ne ženska«. Skladno s svojo moško spolno identiteto
je od gimnazijskih let nosil fantovska oz. moška oblačila, na sodišče je hodil
svoje stranke zastopat izključno v moški opravi, v zasebnih pogovorih in
pismih pa se je izražal v moškem slovničnem spolu. In vse to se je dogajalo
v časih, ki so bili daleč od tega, da bi jih lahko imeli za strpne in prizane-
sljive do drugače ospoljenih oseb. Po vsem, kar vemo o Ljubi Prenner oz.
Ljubu Prennerju danes, je bolj ali manj jasno, da je bil transspolna oz. spol-
no nebinarna oseba z izrazito nagnjenostjo k moški spolni identifikaciji,
zato je nekoliko nelagodno opazovati, kako ga še danes resni spominski
zastavki redno potiskajo na sezname »slovenskih odvetnic« in v antologije
»nepozabnih žensk, ki so premikale meje našega sveta«. Mar niso tovrstne
binaristične in heteronormativne reapropriacije Ljuba Prennerja zgovoren
primer, da v Sloveniji transspolnosti oz. spolne nebinarnosti celo zelo izo-
braženi krogi še vedno zares ne razumejo ali pa je ne jemljejo zares? Vso to
posiljeno feminizacijo Ljuba Prennerja je še toliko težje razumeti in sprejeti
v kontekstu dokazljivo trajnih moških modnih dispozicij, ki jih je Prenner
razvil prav z namenom za dosego javne legitimacije njegove moškosti na
transformacijami in transformativnimi/transformacijskimi diskurzi učinkujejo normativ-
no ter zavirajo refleksijo realnosti, je razvila zgodovinska antropologinja Taja Kramberger
(2002).
⁵⁵ V televizijskem dokumentarcu Dober človek – Ljuba Prenner (Jurjaševič, 2006) prav pomen-
ljivo izstopa, kako ga vsi sogovorniki, tudi tisti, ki so ga zasebno poznali, skorajda dosledno
in nezmotljivo naslavljajo ter opisujejo v ženski slovnični obliki, kar je v močnem nasprotju
s tem, kako se je Ljubo Prenner naslavljal sam.
175
