Page 172 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 172
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
da (angl. ethical fashion), ekološka ali ekološko prijazna moda (angl. eco-
fashion, eco-friendly fashion), moda brez odpadka (angl. zero-waste fashion),
reciklirana moda (angl. recycled fashion), moda »naredi si sam/-a« (angl.
di y fashion).⁵³ Gre za precej različne modne prakse, vse pa veljajo za al-
ternativne v smislu tega, da so usmerjene v kostumizacijo in personaliza-
cijo. Poudarja se oseben stik med oblačilom in potrošnikom kot aktivnim
sooblikovalcem (E. Fajt 2014, 155–156). Že res, da lahko omenjene alter-
nativne modne prakse povečajo možnost modnega pluralizma s tem, ko
lahko nositelj/-ica kot potrošnik/-ca oblačila sooblikuje v skladu z lastni-
mi željami, preferencami, okusom in slogom. Ostaja pa odprto vprašanje, v
kolikšni meri se skozi te prakse lahko oblikuje prostor za vznik trajnih he-
terodoksnih modnih praks, torej praks, ki pomenijo odmik od etabliranih
in naturaliziranih modnih performanc. S pripombo Tadeja Praprotnika se
postavlja vprašanje, ali so zgoraj naštete prakse (trajnostna, zelena, etič-
na . . . moda) sploh ustrezni nastavki transgresivne mode, saj jim že pred-
hodi neka objektivirana funkcionalnost. Transgresivna moda se ne poraja
iz/zaradi »nuje«, ampak zaradi domišljije. Ko bo izgubila ta periferen status
in postala »normalna«, bo šele zares lahko služila temu, kar je njen namen
že danes, to je, da v polnosti realizira tisočere možnosti identitet ljudi in
nobena od njih ne bo delovala »nenaravno«, ampak bodo vse dojete kot per-
formativne. Jasno, transgresivna moda ni nekaj, kar bi nas vodilo v varne
vode modne inteligibilnosti. Prav tako je ne vidimo kot nekaj, kar naj bi bi-
la »rešitev« v vrnitvi k spolno neobeleženim subjektom pred Zakonom, še
manj pa v utopični viziji onkraj Zakona. Njena glavna funkcija v sedanjosti
je, da ponuja alternativne modne performance, omogoča proliferacijo per-
sonaliziranih družbenih spolov in nas opozarja, da obstajajo vsakodnevne
ločnice, za katere velja »iti čez« (iti čez »lasten spol«, ko se modno ne ospo-
limo tako, kakor se od nas pričakuje; iti čez »lastno goro«, ko se namesto
gorskih pumparic in kariraste srajce v hribe odpravimo v rockerski opra-
vi ali frfotavem rožnatem krilcu iz tila). Performativna teorija spola, tra-
vestitske preobleke, kvirovske seksualnosti in transspolne realnosti, ki so
korenito zamajale položaj naturalizirane kategorije moškega in ženskega
spola ter heteroseksualnosti, »je utrla pot kritiki izumetničenosti mode in
identificirala subverzivne sile, ki prej niso bile formalno priznane, čeprav
so bile del modnega procesa, obenem pa je osvetlila modo kot sistem pa
tudi kot intimno srečanje, izkušeno na živetem telesu« (Wissinger 2016,
⁵³ Gl. Allwood idr. (2006), Black (2008), Fletcher (2008), Heathorn in Ulasewicz (2008), Gwilt
in Rissanen (2011) ter Fletcher in Grose (2012).
172
da (angl. ethical fashion), ekološka ali ekološko prijazna moda (angl. eco-
fashion, eco-friendly fashion), moda brez odpadka (angl. zero-waste fashion),
reciklirana moda (angl. recycled fashion), moda »naredi si sam/-a« (angl.
di y fashion).⁵³ Gre za precej različne modne prakse, vse pa veljajo za al-
ternativne v smislu tega, da so usmerjene v kostumizacijo in personaliza-
cijo. Poudarja se oseben stik med oblačilom in potrošnikom kot aktivnim
sooblikovalcem (E. Fajt 2014, 155–156). Že res, da lahko omenjene alter-
nativne modne prakse povečajo možnost modnega pluralizma s tem, ko
lahko nositelj/-ica kot potrošnik/-ca oblačila sooblikuje v skladu z lastni-
mi željami, preferencami, okusom in slogom. Ostaja pa odprto vprašanje, v
kolikšni meri se skozi te prakse lahko oblikuje prostor za vznik trajnih he-
terodoksnih modnih praks, torej praks, ki pomenijo odmik od etabliranih
in naturaliziranih modnih performanc. S pripombo Tadeja Praprotnika se
postavlja vprašanje, ali so zgoraj naštete prakse (trajnostna, zelena, etič-
na . . . moda) sploh ustrezni nastavki transgresivne mode, saj jim že pred-
hodi neka objektivirana funkcionalnost. Transgresivna moda se ne poraja
iz/zaradi »nuje«, ampak zaradi domišljije. Ko bo izgubila ta periferen status
in postala »normalna«, bo šele zares lahko služila temu, kar je njen namen
že danes, to je, da v polnosti realizira tisočere možnosti identitet ljudi in
nobena od njih ne bo delovala »nenaravno«, ampak bodo vse dojete kot per-
formativne. Jasno, transgresivna moda ni nekaj, kar bi nas vodilo v varne
vode modne inteligibilnosti. Prav tako je ne vidimo kot nekaj, kar naj bi bi-
la »rešitev« v vrnitvi k spolno neobeleženim subjektom pred Zakonom, še
manj pa v utopični viziji onkraj Zakona. Njena glavna funkcija v sedanjosti
je, da ponuja alternativne modne performance, omogoča proliferacijo per-
sonaliziranih družbenih spolov in nas opozarja, da obstajajo vsakodnevne
ločnice, za katere velja »iti čez« (iti čez »lasten spol«, ko se modno ne ospo-
limo tako, kakor se od nas pričakuje; iti čez »lastno goro«, ko se namesto
gorskih pumparic in kariraste srajce v hribe odpravimo v rockerski opra-
vi ali frfotavem rožnatem krilcu iz tila). Performativna teorija spola, tra-
vestitske preobleke, kvirovske seksualnosti in transspolne realnosti, ki so
korenito zamajale položaj naturalizirane kategorije moškega in ženskega
spola ter heteroseksualnosti, »je utrla pot kritiki izumetničenosti mode in
identificirala subverzivne sile, ki prej niso bile formalno priznane, čeprav
so bile del modnega procesa, obenem pa je osvetlila modo kot sistem pa
tudi kot intimno srečanje, izkušeno na živetem telesu« (Wissinger 2016,
⁵³ Gl. Allwood idr. (2006), Black (2008), Fletcher (2008), Heathorn in Ulasewicz (2008), Gwilt
in Rissanen (2011) ter Fletcher in Grose (2012).
172
