Page 171 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 171
Kaj v modi sploh prekoračevati?
bo tisto, kar je danes misljivo zgolj kot antimodno (Polhemus in Procter
1978), nemodno ali zunajmodno, postalo nova oblika modnega, nova »ak-
tivna moda« (Evans 2007)? Ali je transgresivna moda sploh lahko »aktivna
moda«? Ali transgresivnost lahko mislimo kot novo obliko modnega? Če
ali ko bo transgresivna moda postala nova oblika modnega, se lahko zgodi,
da transgresivna moda ne bo več misljiva? Vse to so vprašanja, ki se posta-
vljajo med modo in transgresijo. Predvsem je treba vedeti, da transgresija
v modi ne bi bila potrebna, če ne bi bilo modnih ortodoksij. Te namreč v obli-
ki doktrin, dogem, zapovedi in nasvetov modnih dominacij strukturirajo
tako producentske kakor konzumentske prakse modnega polja. To pa ne
pomeni nič drugega kakor to, da so modne ortodoksije tiste, ki prevladu-
joče in pomembno podeljujejo modno ter simbolno legitimnost vsemu, kar
se oblačilnega dogaja v naših življenjih na ravni vsakodnevnih praks. Na-
sprotovanje transgresivni modi je zgleden primer ohranitvenih strategij,
s pomočjo katerih ortodoksni modni agensi branijo svoje modne izdelke
in modne prakse pred nečim, kar v njihovih očeh deluje kot »modna here-
zija«. Transgresivne mode si torej v družbenih pogojih vladavine modnih
ortodoksij res ne da predstavljati drugače kakor neke vrste modno hetero-
doksijo, ki pomeni razliko ali odmik od tega, kar se od nas v oblačenju in
z oblačenjem sicer družbeno pričakuje. Na ravni vsakdana je modna hete-
rodoksija v resnici sleherno modno dejanje zoper to, kar se od nas modno
pričakuje. V tem oziru transgresivna moda predstavlja označitev modnih
pozicij, ki prelamljajo z dominantnimi modnimi doktrinami in etablirani-
mi modnimi praksami. Modni transgresivci so v svetu mode, producirane,
organizirane, reproducirane in reapropriirane na način ortodoksije, v re-
snici modni disidenti, modni heretiki. Transgresivna moda zadeva vpraša-
nje modne avtonomije. V predkapitalističnih družbah so bili različni tipi
oblačilnih praks močno kolektivno označeni in diferencirani zaradi stano-
vskih oz. razrednih ortodoksij, v kapitalističnih družbah zaradi moralnih
in tržnih ortodoksij, v turbokapitalističnih družbah zaradi potrošniških
ortodoksij. Avtonomizacija individualnih modnih praks od modnih kolek-
tivov zadeva vprašanje emancipacije konzumentskih modnih agensov od
konzumentskih modnih ortodoksij, še zlasti zato, ker je modna industrija
modnim transgresivcem že prišla nasproti.
Transgresivno modo imamo danes še vedno pretežno za eksperimental-
no, avantgardno, radikalno, aktivistično ali alternativno, torej za hetero-
doksen odmik od modnih ortodoksij, kjer srečamo set zelo raznolikih po-
javov, kakor so second hand oblačila, trajnostno modno oblikovanje (angl.
sustainable fashion design), zelena moda (angl. green fashion), etična mo-
171
bo tisto, kar je danes misljivo zgolj kot antimodno (Polhemus in Procter
1978), nemodno ali zunajmodno, postalo nova oblika modnega, nova »ak-
tivna moda« (Evans 2007)? Ali je transgresivna moda sploh lahko »aktivna
moda«? Ali transgresivnost lahko mislimo kot novo obliko modnega? Če
ali ko bo transgresivna moda postala nova oblika modnega, se lahko zgodi,
da transgresivna moda ne bo več misljiva? Vse to so vprašanja, ki se posta-
vljajo med modo in transgresijo. Predvsem je treba vedeti, da transgresija
v modi ne bi bila potrebna, če ne bi bilo modnih ortodoksij. Te namreč v obli-
ki doktrin, dogem, zapovedi in nasvetov modnih dominacij strukturirajo
tako producentske kakor konzumentske prakse modnega polja. To pa ne
pomeni nič drugega kakor to, da so modne ortodoksije tiste, ki prevladu-
joče in pomembno podeljujejo modno ter simbolno legitimnost vsemu, kar
se oblačilnega dogaja v naših življenjih na ravni vsakodnevnih praks. Na-
sprotovanje transgresivni modi je zgleden primer ohranitvenih strategij,
s pomočjo katerih ortodoksni modni agensi branijo svoje modne izdelke
in modne prakse pred nečim, kar v njihovih očeh deluje kot »modna here-
zija«. Transgresivne mode si torej v družbenih pogojih vladavine modnih
ortodoksij res ne da predstavljati drugače kakor neke vrste modno hetero-
doksijo, ki pomeni razliko ali odmik od tega, kar se od nas v oblačenju in
z oblačenjem sicer družbeno pričakuje. Na ravni vsakdana je modna hete-
rodoksija v resnici sleherno modno dejanje zoper to, kar se od nas modno
pričakuje. V tem oziru transgresivna moda predstavlja označitev modnih
pozicij, ki prelamljajo z dominantnimi modnimi doktrinami in etablirani-
mi modnimi praksami. Modni transgresivci so v svetu mode, producirane,
organizirane, reproducirane in reapropriirane na način ortodoksije, v re-
snici modni disidenti, modni heretiki. Transgresivna moda zadeva vpraša-
nje modne avtonomije. V predkapitalističnih družbah so bili različni tipi
oblačilnih praks močno kolektivno označeni in diferencirani zaradi stano-
vskih oz. razrednih ortodoksij, v kapitalističnih družbah zaradi moralnih
in tržnih ortodoksij, v turbokapitalističnih družbah zaradi potrošniških
ortodoksij. Avtonomizacija individualnih modnih praks od modnih kolek-
tivov zadeva vprašanje emancipacije konzumentskih modnih agensov od
konzumentskih modnih ortodoksij, še zlasti zato, ker je modna industrija
modnim transgresivcem že prišla nasproti.
Transgresivno modo imamo danes še vedno pretežno za eksperimental-
no, avantgardno, radikalno, aktivistično ali alternativno, torej za hetero-
doksen odmik od modnih ortodoksij, kjer srečamo set zelo raznolikih po-
javov, kakor so second hand oblačila, trajnostno modno oblikovanje (angl.
sustainable fashion design), zelena moda (angl. green fashion), etična mo-
171
