Page 177 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 177
Arheologizirati biopolitiko mode
da še odločilnejše izrazila na področju, ki ga Mateja Krofl pravzaprav ne
obravnava, to je na področju razumevanja transspola, transspolnosti, torej
transgresije spola. To bi pripeljalo ne le do spoznavnih potreb po ponov-
nem premisleku dolge dominantne tradicije razumevanja mode v smislu
»obleka naredi človeka«, ampak bi nas postavilo pred izziv ponovnega pre-
misleka pomena obleke in mode v odnosu do lastnega telesa ter telesa dru-
gega, do »kulturnih učinkov« mode na telo, do ideje transformacije telesa
s pomočjo mode in obleke, do vpliva oblačilnih kodov in oblačilne kulture
na percepcijo telesne identitete. To bi slej ko prej pripeljalo ne le do zave-
danja transgresivnih potencialov in vplivov mode na telo, ampak tudi do
doslej docela nereflektiranih ali spregledanih heterodoksnih vidikov odno-
sa med modo, oblačenjem, obleko in telesom, telesnostjo oz. utelešanjem,
pri katerih ni obleka tista, ki »opredeli telo«, ampak je telo tisto, ki »opre-
deli obleko«. Ta preobrat v razumevanju odnosa med telesom in obleko bi
seveda zahteval antiortodoksno reevalvacijo dolge tradicije razumevanja
mode kot »obleka naredi človeka«.
Naš uvodni klasicističen modni primer ni le pomenljiv za današnje ra-
zumevanje mode, ampak nas napeljuje na iskanje odgovorov na vpraša-
nje: na kateri točki se komunikacija pravzaprav vrine v oblačilo, navseza-
dnje v modo kot sistem? Moda komunikacijo potrebuje ravno na tisti točki,
ko mora nekaj, kar je zgolj in samo akcidenca, postati substanca človeka.
Skratka, komunikacija je tista označevalna kulturna praksa, ki oblačilom
zagotovi, da se iz povrhnjosti telesa, rečeno deleuzovsko (Deleuze 2009),
iz gube telesa, preobrazijo v kožo telesa, torej v sinonim za telo, v nado-
mestek za telo, še več, v telo samo, za katerega je moralno spodobneje, da
je modno »obdelano«, »ukrojeno«, »umerjeno«. Komunikacija torej delu-
je kot mehanizem internalizacije, s katerim se oblačilo sprime s telesom
tako pregnantno, da postane njegova najbolj zunanja, torej najvidnejša,
tako rekoč družbena, a vendarle še vedno njegova manifestacija. Malcolm
Barnard modo utemelji kot sporazumevanje, kot obliko posredovanja in-
formacij, kot način vzpostavljanja medčloveških odnosov. Toda kaj je na
modi zares komunikacijskega? Komunikacijska narave mode je v tem, da
so oblačenje in oblačila eminentne označevalne kulturne prakse distinktiv-
nosti ter integrativnosti kolektivov in posameznikov. Oblečeni kolektivi in
posamezniki od 18. stoletja do danes s pomočjo mode, oblačil in oblačenja
redno ter izdatno komunicirajo svoj položaj v družbi pa tudi družbene raz-
like. Integrativnost in distinktivnost mode kot sredstva za komuniciranje
oblečenim kolektivom ter posameznikom zagotavljajo edinstvenost in raz-
ličnost hkrati, participacijo in distanco, estetiko in patetiko, moralno odlič-
177
da še odločilnejše izrazila na področju, ki ga Mateja Krofl pravzaprav ne
obravnava, to je na področju razumevanja transspola, transspolnosti, torej
transgresije spola. To bi pripeljalo ne le do spoznavnih potreb po ponov-
nem premisleku dolge dominantne tradicije razumevanja mode v smislu
»obleka naredi človeka«, ampak bi nas postavilo pred izziv ponovnega pre-
misleka pomena obleke in mode v odnosu do lastnega telesa ter telesa dru-
gega, do »kulturnih učinkov« mode na telo, do ideje transformacije telesa
s pomočjo mode in obleke, do vpliva oblačilnih kodov in oblačilne kulture
na percepcijo telesne identitete. To bi slej ko prej pripeljalo ne le do zave-
danja transgresivnih potencialov in vplivov mode na telo, ampak tudi do
doslej docela nereflektiranih ali spregledanih heterodoksnih vidikov odno-
sa med modo, oblačenjem, obleko in telesom, telesnostjo oz. utelešanjem,
pri katerih ni obleka tista, ki »opredeli telo«, ampak je telo tisto, ki »opre-
deli obleko«. Ta preobrat v razumevanju odnosa med telesom in obleko bi
seveda zahteval antiortodoksno reevalvacijo dolge tradicije razumevanja
mode kot »obleka naredi človeka«.
Naš uvodni klasicističen modni primer ni le pomenljiv za današnje ra-
zumevanje mode, ampak nas napeljuje na iskanje odgovorov na vpraša-
nje: na kateri točki se komunikacija pravzaprav vrine v oblačilo, navseza-
dnje v modo kot sistem? Moda komunikacijo potrebuje ravno na tisti točki,
ko mora nekaj, kar je zgolj in samo akcidenca, postati substanca človeka.
Skratka, komunikacija je tista označevalna kulturna praksa, ki oblačilom
zagotovi, da se iz povrhnjosti telesa, rečeno deleuzovsko (Deleuze 2009),
iz gube telesa, preobrazijo v kožo telesa, torej v sinonim za telo, v nado-
mestek za telo, še več, v telo samo, za katerega je moralno spodobneje, da
je modno »obdelano«, »ukrojeno«, »umerjeno«. Komunikacija torej delu-
je kot mehanizem internalizacije, s katerim se oblačilo sprime s telesom
tako pregnantno, da postane njegova najbolj zunanja, torej najvidnejša,
tako rekoč družbena, a vendarle še vedno njegova manifestacija. Malcolm
Barnard modo utemelji kot sporazumevanje, kot obliko posredovanja in-
formacij, kot način vzpostavljanja medčloveških odnosov. Toda kaj je na
modi zares komunikacijskega? Komunikacijska narave mode je v tem, da
so oblačenje in oblačila eminentne označevalne kulturne prakse distinktiv-
nosti ter integrativnosti kolektivov in posameznikov. Oblečeni kolektivi in
posamezniki od 18. stoletja do danes s pomočjo mode, oblačil in oblačenja
redno ter izdatno komunicirajo svoj položaj v družbi pa tudi družbene raz-
like. Integrativnost in distinktivnost mode kot sredstva za komuniciranje
oblečenim kolektivom ter posameznikom zagotavljajo edinstvenost in raz-
ličnost hkrati, participacijo in distanco, estetiko in patetiko, moralno odlič-
177
