Page 178 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 178
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
nost in fabricirano komunikacijsko performanco, celovit življenjski slog in
mistificiran površinski blišč, vsebino in videz (prim. Goffman 2014, 34–36).
Skratka, ko oblačenje postane moda, torej spreminjajoč se komunikacijski
sistem, začno ljudje s svojimi oblekami izdatno označevati svojo družbeno
veljavo, status in položaj. V zgodovinski perspektivi se zdi, da je bilo tovr-
stno označevanje različnega položaja in statusa skrbneje pospremljeno v
družbi, v kateri so njene elite⁵⁷ doživljale pomembne spremembe, pretre-
se, preboje ali ogroženosti. Take družbene okoliščine so od ljudi terjale, da
modo, oblačenje in oblačila ne jemljejo zgolj kot načine, na kakršne komu-
nicirajo njihovi kolektivi ali posamezniki, ampak kot sredstvo, s pomočjo
katerega se grupirajo, mrežijo, osmišljajo, ograjujejo od množice oz. neeli-
te in se preko tega modnega sporazumevanja tudi utemeljujejo kot elitne
družbene skupine. Take družbene okoliščine so tudi proizvedle potrebo, da
se modo neposredno veže še na nekaj drugega kot na golo oblačenje, veže
se jo namreč na življenjski slog skupine ali posameznika. Interesna sprega
med oblačili in statusno zaznamovanimi telesi je modi dodala globljo ali
celovitejšo identitetno dimenzijo (prim. Davis 1992). Moda tako ni le po-
krivanje telesa s krpami blaga, ampak postane sistem institucij, tudi takih,
ki od ljudi zahtevajo, da postanejo »celostne osebnosti« s pomočjo oblače-
nja. S tem oblačila niso le mrtvi izdelki na bolj ali manj elitnih telesih, am-
pak žive dobrine s prestižno dodano vrednostjo (Kotnik 2014, 254–255). Če
smo v mozartovskem primeru 18. stoletja videli, da oblačilo telo statusno
ali celo spolno spremeni, se nato skozi sisteme narodne mode 19. stoletja
in nastanek modne industrije 20. stoletja to telo »obleče« v ideologijo ce-
lostnih življenjskih slogov, ki pa nič manj kakor v 18. stoletju opravljajo
funkcijo vzdrževanja realne in simbolne neenakosti v družbi na eni strani
ter družbene integracije na drugi.
Večina akademskih obravnav mode združuje poudarjanje dveh njenih
zmožnosti: moda dokazuje, da se realne in simbolne družbene neenako-
sti vselej konstruirajo performativno, to je, da moda sama zase, s tem, ko
se pokaže, se daje na vidno, že »govori« in ustvarja pripadnosti ter razliko-
vanja; moda izgubi prizvok površinskosti, ki jo bremeni, če jo razumemo
kot komunikacijsko razsežnost telesa, torej kot komunikacijsko konstrukci-
jo družbenih razlik, ne pa kot različne načine življenja, ki so zgolj kulturni
in družbeni odraz življenjskih pogojev skupin ter posameznikov. Perfor-
⁵⁷ Za zgodovinski pregled razvoja elit gl. Duindam (2018). Za sociološko teorijo elit gl. Botto-
more (2014), Coenen-Huther (2004) in Daloz (2009). Za antropološki pogled na elite pripo-
ročamo Shore in Nugent (2002).
178
nost in fabricirano komunikacijsko performanco, celovit življenjski slog in
mistificiran površinski blišč, vsebino in videz (prim. Goffman 2014, 34–36).
Skratka, ko oblačenje postane moda, torej spreminjajoč se komunikacijski
sistem, začno ljudje s svojimi oblekami izdatno označevati svojo družbeno
veljavo, status in položaj. V zgodovinski perspektivi se zdi, da je bilo tovr-
stno označevanje različnega položaja in statusa skrbneje pospremljeno v
družbi, v kateri so njene elite⁵⁷ doživljale pomembne spremembe, pretre-
se, preboje ali ogroženosti. Take družbene okoliščine so od ljudi terjale, da
modo, oblačenje in oblačila ne jemljejo zgolj kot načine, na kakršne komu-
nicirajo njihovi kolektivi ali posamezniki, ampak kot sredstvo, s pomočjo
katerega se grupirajo, mrežijo, osmišljajo, ograjujejo od množice oz. neeli-
te in se preko tega modnega sporazumevanja tudi utemeljujejo kot elitne
družbene skupine. Take družbene okoliščine so tudi proizvedle potrebo, da
se modo neposredno veže še na nekaj drugega kot na golo oblačenje, veže
se jo namreč na življenjski slog skupine ali posameznika. Interesna sprega
med oblačili in statusno zaznamovanimi telesi je modi dodala globljo ali
celovitejšo identitetno dimenzijo (prim. Davis 1992). Moda tako ni le po-
krivanje telesa s krpami blaga, ampak postane sistem institucij, tudi takih,
ki od ljudi zahtevajo, da postanejo »celostne osebnosti« s pomočjo oblače-
nja. S tem oblačila niso le mrtvi izdelki na bolj ali manj elitnih telesih, am-
pak žive dobrine s prestižno dodano vrednostjo (Kotnik 2014, 254–255). Če
smo v mozartovskem primeru 18. stoletja videli, da oblačilo telo statusno
ali celo spolno spremeni, se nato skozi sisteme narodne mode 19. stoletja
in nastanek modne industrije 20. stoletja to telo »obleče« v ideologijo ce-
lostnih življenjskih slogov, ki pa nič manj kakor v 18. stoletju opravljajo
funkcijo vzdrževanja realne in simbolne neenakosti v družbi na eni strani
ter družbene integracije na drugi.
Večina akademskih obravnav mode združuje poudarjanje dveh njenih
zmožnosti: moda dokazuje, da se realne in simbolne družbene neenako-
sti vselej konstruirajo performativno, to je, da moda sama zase, s tem, ko
se pokaže, se daje na vidno, že »govori« in ustvarja pripadnosti ter razliko-
vanja; moda izgubi prizvok površinskosti, ki jo bremeni, če jo razumemo
kot komunikacijsko razsežnost telesa, torej kot komunikacijsko konstrukci-
jo družbenih razlik, ne pa kot različne načine življenja, ki so zgolj kulturni
in družbeni odraz življenjskih pogojev skupin ter posameznikov. Perfor-
⁵⁷ Za zgodovinski pregled razvoja elit gl. Duindam (2018). Za sociološko teorijo elit gl. Botto-
more (2014), Coenen-Huther (2004) in Daloz (2009). Za antropološki pogled na elite pripo-
ročamo Shore in Nugent (2002).
178
