Page 179 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 179
Arheologizirati biopolitiko mode
mativna in komunikacijska razsežnost mode seveda za seboj potegne ra-
zumevanje mode kot celostnega sistema, ki golo telo opremi z estetskim
okusom, etično držo, moralno odličnostjo, javno veljavnostjo, navsezadnje
s statusno določenostjo. Moda je torej sistem, s katerim se prikrijejo in
pokrijejo povsem biološko ter kulturno banalne, funkcionalne in neelitne
potrebe po oblačenju kot pokrivanju telesa.
Pri modi kot performativni in komunikacijski praksi transformacije te-
les posameznikov v nosilce družbeno situiranih identitet pride do fetiši-
stične predelave telesa, zaradi česar se določene značilnosti telesa ne doje-
majo več kot zgolj telesne, ampak z oblačilom posameznik »izpričuje« svo-
je »naravno stanje« telesnosti. Ljudje potemtakem potrebujejo modo, kajti
šele ta, rečeno z levi-straussovsko terminologijo, konstruirano kulturo, tj.
obleko človeka, spremeni v njegovo »naturo«, tj. v človeka obleke. Ko so ljudje
prepoznali družbeno moč modne oprave kot načina ideološke interpelaci-
je, kar se je zgodilo vsaj že v 17. stoletju, je postalo logično, da so oblačila
začela izpričevati še kaj več kakor le oblečeno telo. Modno oblečeno telo je
bilo zgolj materialna manifestacija »naravnih« kvalitet ljudi. Ljudje se niso
začeli modno oblačiti, ker bi imeli neke »parcialne«, »nizkotne«, »banalne«,
»zainteresirane« motivacije za participacijo ali vključenost v družbo, ki pa
jih je treba prekriti z modnim dekorjem in masko, torej s prevaro, modno
so se začeli oblačiti, ker so s tem izpričali svojo »avtentičnost«, svoj »nov
status«, svoj »nov spol«, svoj »nov poklic«, svoj »nov privilegij«, svojo »novo
vlogo«. Z modo ljudje »odkrijejo« svoj »resnični jaz«, s katerim izpričujejo
svoje vrednote, prepričanja, naziranja, razredne položaje, okuse, kulturne
preference, družbene statuse in javne podobe. Ko telo postane modno, ko
postane del mode, tudi last mode, slednja tako postane dobesedno esenci-
alizirano utelešenje življenj, karier in uspehov skupin ter posameznikov.
Če človek modo razume kot komunikacijo, ima toliko več razlogov, da
jo zavrne ali jo pretvori v antimodo ali vsaj v antimainstream oblačenje.
Če modo komunikacijsko konceptualiziramo kot jezik, ki je temeljni me-
dij simbolnega posredništva, ali kot medij razširjanja, ki omogoča presega-
nje simbolnega sistema fizične prisotnosti, potem lahko rečemo, da ti dve
uveljavljeni teoriji komunikacije ponujata pomanjkljivo sliko mode kot ko-
munikacije. Tu se izkaže zanimiva tretja teorija razumevanja medijev, ki jo
nemški sociolog Niklas Luhmann povzame po Talcottu Parsonsu, ki je do-
dal povsem izviren pojem t. i. simbolno posplošenih media of interchange
(angl.). V navezavi na Parsonsa se deloma govori o medijih menjave, delo-
ma o interakcijskih medijih in deloma o komunikacijskih medijih. Ne glede
na ustreznost ali neustreznost teh terminoloških rešitev je ideja simbol-
179
mativna in komunikacijska razsežnost mode seveda za seboj potegne ra-
zumevanje mode kot celostnega sistema, ki golo telo opremi z estetskim
okusom, etično držo, moralno odličnostjo, javno veljavnostjo, navsezadnje
s statusno določenostjo. Moda je torej sistem, s katerim se prikrijejo in
pokrijejo povsem biološko ter kulturno banalne, funkcionalne in neelitne
potrebe po oblačenju kot pokrivanju telesa.
Pri modi kot performativni in komunikacijski praksi transformacije te-
les posameznikov v nosilce družbeno situiranih identitet pride do fetiši-
stične predelave telesa, zaradi česar se določene značilnosti telesa ne doje-
majo več kot zgolj telesne, ampak z oblačilom posameznik »izpričuje« svo-
je »naravno stanje« telesnosti. Ljudje potemtakem potrebujejo modo, kajti
šele ta, rečeno z levi-straussovsko terminologijo, konstruirano kulturo, tj.
obleko človeka, spremeni v njegovo »naturo«, tj. v človeka obleke. Ko so ljudje
prepoznali družbeno moč modne oprave kot načina ideološke interpelaci-
je, kar se je zgodilo vsaj že v 17. stoletju, je postalo logično, da so oblačila
začela izpričevati še kaj več kakor le oblečeno telo. Modno oblečeno telo je
bilo zgolj materialna manifestacija »naravnih« kvalitet ljudi. Ljudje se niso
začeli modno oblačiti, ker bi imeli neke »parcialne«, »nizkotne«, »banalne«,
»zainteresirane« motivacije za participacijo ali vključenost v družbo, ki pa
jih je treba prekriti z modnim dekorjem in masko, torej s prevaro, modno
so se začeli oblačiti, ker so s tem izpričali svojo »avtentičnost«, svoj »nov
status«, svoj »nov spol«, svoj »nov poklic«, svoj »nov privilegij«, svojo »novo
vlogo«. Z modo ljudje »odkrijejo« svoj »resnični jaz«, s katerim izpričujejo
svoje vrednote, prepričanja, naziranja, razredne položaje, okuse, kulturne
preference, družbene statuse in javne podobe. Ko telo postane modno, ko
postane del mode, tudi last mode, slednja tako postane dobesedno esenci-
alizirano utelešenje življenj, karier in uspehov skupin ter posameznikov.
Če človek modo razume kot komunikacijo, ima toliko več razlogov, da
jo zavrne ali jo pretvori v antimodo ali vsaj v antimainstream oblačenje.
Če modo komunikacijsko konceptualiziramo kot jezik, ki je temeljni me-
dij simbolnega posredništva, ali kot medij razširjanja, ki omogoča presega-
nje simbolnega sistema fizične prisotnosti, potem lahko rečemo, da ti dve
uveljavljeni teoriji komunikacije ponujata pomanjkljivo sliko mode kot ko-
munikacije. Tu se izkaže zanimiva tretja teorija razumevanja medijev, ki jo
nemški sociolog Niklas Luhmann povzame po Talcottu Parsonsu, ki je do-
dal povsem izviren pojem t. i. simbolno posplošenih media of interchange
(angl.). V navezavi na Parsonsa se deloma govori o medijih menjave, delo-
ma o interakcijskih medijih in deloma o komunikacijskih medijih. Ne glede
na ustreznost ali neustreznost teh terminoloških rešitev je ideja simbol-
179
