Page 180 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 180
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
no posplošenih komunikacijskih medijev na področju mode lahko zanimiva,
čeprav ni nujno, da bo o modi povedala nekaj bistveno novega. Na ravni
različnih družbenih sistemov in podsistemov je mogoče identificirati sim-
bolno posplošene komunikacijske medije, saj se šele v njih, kakor domneva
Luhmann, izpolni cilj komunikacije (Luhmann 1993, 27–28). V kapitalizmu
je tak simbolno posplošen medij denar, v absolutizmu dedni sistem privile-
gijev, v znanosti je tak medij znanstvena resnica, na področju intimnih od-
nosov ljubezen, v modi pa distinkcija (prim. Bourdieu 1979), ki s pomočjo
komunikacije družbeno razliko, ki jo naredi moda, normalizira, rutinizira.
Pri tem moda že od časov, ko se vzpostavi kot sistem oblačilnih spre-
memb, uporablja telo kot osnovni komunikacijski kanal modne biopoliti-
ke. Moda disciplinira telesa, jih razvršča v hierarhije in predale, jim določa
značilnosti in vrednost. Toda s spremembami na področju komuniciranja
transgresivnih teles in transgresivnih oblačil je »modno telo« soočeno z no-
vimi zahtevami. Način, kako moda organizira svoja sredstva integriranja in
razlikovanja, se je znašel pred izzivom spremenjenih pogojev verodostoj-
nosti nekdanje telesnosti mode, ki je v miselni fiksaciji »obleka naredi člo-
veka« našla svoj poslednji smisel. S porastom transgresije konvencionalno
ospoljenega telesa, ki mu je moda vselej nudila zvest zunanji ščit, so neka-
teri elementi v odnosu med telesom in oblačilom postali nesamoumevni,
npr. kult uniseksa, ki namerno briše domnevno jasno mejo med ženskim
in moškim oblačilom. Nasploh se je v zadnjih nekaj letih pokazal trend, ki
preizprašuje meje ospoljenosti telesa in oblačil.
V ortodoksni tradiciji »obleka naredi človeka« se je vse stavilo na obleko.
Ta naj bi povsem samoumevno emanirala spol nositelja obleke, ko si jo je
ta nadel. Danes imamo opravka z robnimi modnimi situacijami, ko oble-
ka ne opredeljuje spola telesa na eksplicitni ravni, saj je telo samo posta-
lo transgresivno in kot tako zmožno »vplivati« na to, kako bomo osmislili
obleko. Nekoč je že obleka sama na sebi jasno nakazala na spolno deter-
miniranost svojega nositelja oz. nositeljice. Danes smo v situaciji, ko imajo
nositelji oblačil možnost, da s pomočjo transgresije telesa kot visoko indi-
vidualizirane osvobajajoče se kulturne tehnologije produkcije teles vplivajo
na to, kaj ospoljenega bomo v njihovih oblačilih sploh videli. Toda to je tudi
mesto, ko v dominantni tradiciji »obleka naredi človeka« moda kot komu-
nikacijski in performativni pojav nastopi kot epistemičen problem. Šele v
območju ideologije »telo naredi obleko« se pokažejo zgodovinske razsežno-
sti biopolitike »obleka naredi človeka« v foucaultevskem smislu (Foucault
2015a in 2015b; prim. Krofl 2018, 49–59). Gre za režim vladanja nad telesi,
o katerem vemo toliko, kolikor smo zmožni ozaveščati, da je modna bio-
180
no posplošenih komunikacijskih medijev na področju mode lahko zanimiva,
čeprav ni nujno, da bo o modi povedala nekaj bistveno novega. Na ravni
različnih družbenih sistemov in podsistemov je mogoče identificirati sim-
bolno posplošene komunikacijske medije, saj se šele v njih, kakor domneva
Luhmann, izpolni cilj komunikacije (Luhmann 1993, 27–28). V kapitalizmu
je tak simbolno posplošen medij denar, v absolutizmu dedni sistem privile-
gijev, v znanosti je tak medij znanstvena resnica, na področju intimnih od-
nosov ljubezen, v modi pa distinkcija (prim. Bourdieu 1979), ki s pomočjo
komunikacije družbeno razliko, ki jo naredi moda, normalizira, rutinizira.
Pri tem moda že od časov, ko se vzpostavi kot sistem oblačilnih spre-
memb, uporablja telo kot osnovni komunikacijski kanal modne biopoliti-
ke. Moda disciplinira telesa, jih razvršča v hierarhije in predale, jim določa
značilnosti in vrednost. Toda s spremembami na področju komuniciranja
transgresivnih teles in transgresivnih oblačil je »modno telo« soočeno z no-
vimi zahtevami. Način, kako moda organizira svoja sredstva integriranja in
razlikovanja, se je znašel pred izzivom spremenjenih pogojev verodostoj-
nosti nekdanje telesnosti mode, ki je v miselni fiksaciji »obleka naredi člo-
veka« našla svoj poslednji smisel. S porastom transgresije konvencionalno
ospoljenega telesa, ki mu je moda vselej nudila zvest zunanji ščit, so neka-
teri elementi v odnosu med telesom in oblačilom postali nesamoumevni,
npr. kult uniseksa, ki namerno briše domnevno jasno mejo med ženskim
in moškim oblačilom. Nasploh se je v zadnjih nekaj letih pokazal trend, ki
preizprašuje meje ospoljenosti telesa in oblačil.
V ortodoksni tradiciji »obleka naredi človeka« se je vse stavilo na obleko.
Ta naj bi povsem samoumevno emanirala spol nositelja obleke, ko si jo je
ta nadel. Danes imamo opravka z robnimi modnimi situacijami, ko oble-
ka ne opredeljuje spola telesa na eksplicitni ravni, saj je telo samo posta-
lo transgresivno in kot tako zmožno »vplivati« na to, kako bomo osmislili
obleko. Nekoč je že obleka sama na sebi jasno nakazala na spolno deter-
miniranost svojega nositelja oz. nositeljice. Danes smo v situaciji, ko imajo
nositelji oblačil možnost, da s pomočjo transgresije telesa kot visoko indi-
vidualizirane osvobajajoče se kulturne tehnologije produkcije teles vplivajo
na to, kaj ospoljenega bomo v njihovih oblačilih sploh videli. Toda to je tudi
mesto, ko v dominantni tradiciji »obleka naredi človeka« moda kot komu-
nikacijski in performativni pojav nastopi kot epistemičen problem. Šele v
območju ideologije »telo naredi obleko« se pokažejo zgodovinske razsežno-
sti biopolitike »obleka naredi človeka« v foucaultevskem smislu (Foucault
2015a in 2015b; prim. Krofl 2018, 49–59). Gre za režim vladanja nad telesi,
o katerem vemo toliko, kolikor smo zmožni ozaveščati, da je modna bio-
180
