Page 181 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 181
Arheologizirati biopolitiko mode
politika že od 17. stoletja dalje tisto, kar je v modo vneslo neobhoden bio-
logizem. In nikoli nikjer ni bilo tako »moderne mode«, ki ne bi v določenih
trenutkih, do določene mere in pod določenimi pogoji parazitirala na zelo
rudimentarni biologiji spolov. Čeprav se moda sezonsko spreminja, je nje-
na biologistična ortodoksija že nekaj stoletij nespremenjena: raje telo pod
nadzorom obleke kakor obleka pod nadzorom telesa. Se pravi, da družbe-
na svoboda obleke velja kot organizacijsko, regulacijsko in determinacijsko
načelo, ki identificira telo, ga kroti in maskira njegovo potencialno hetero-
doksno subverzivnost. Še več, z modo smo dobili tudi kulturni biologizem,
torej biologizem, ki ni utemeljen, rečeno lévi-straussovsko, samo in zgolj
v naturi, ampak celo v kulturi (prim. Lévi-Strauss 1981). Veliko stoletij je
moralo miniti, da bi bili zmožni zamišljati si še kakšne drugačne rešitve za
telo, ki stvori potencial, da »naredi« obleko.
V 17. stoletju se moda postavi, v 18. stoletju pa dokončno utrdi kot tip
oblasti, zato ni čudno, da mora s padcem Ludvika x v i. pasti tudi moda.
Moda postane nova oblast nad telesi. Moda je nova biopolitika. In kako
pridemo do tega spoznanja? Tako, da modo ne vidimo več z vidika golega
oblačenja, torej nečesa, s čimer ovijamo telesa, ampak z vidika dominacije,
to je nečesa, čemur se telesa morajo podrediti. Moda je v 18. stoletja sis-
tem oblasti,⁵⁸ ki z revolucijo postane še vidnejši prelom tega, da so »kralju
odsekali glavo«. Oblasten diskurz plemiške mode starega režima je postal
diskurz boja revolucionarjev, da se z odpravo mode starega režima dokonč-
no ubrani vidne pridobitve novega režima, in moda je tu eden najvidnejših
praporov novega reda (gl. Wrigley 2002). In ne le to, nova revolucionarna
moda, ki se je dejansko utemeljila na »državnem rasizmu« meščanstva na-
sproti plemstvu, revolucionarjev nasproti monarhistom, bo kasneje posta-
la ena od temeljnih razsežnosti družbene normalizacije. Kaj je torej biopo-
litika mode, ki implicira rasizem teles? Modna biopolitika se v 18. stoletja
pojavi v trenutku, ko moda starega režima, s tem pa tudi aristokratsko telo,
postane prvovrsten politični problem, pojavi pa se, foucaultevsko rečeno,
kot regulacijska tehnika oblasti, ki se osredotoča na skrb za ustrezno vi-
dnost in komunikacijskost teles. Tudi spodobnost teles. Zgodovinska iro-
nija je potemtakem, da je Ludvik x v i., ta absolutni reprezentant starega
reda, najkontroverznejšo madame svoje vladavine kavalirja oz. kavalirko
⁵⁸ Za širše razumevanje nastanka in razvoja baročne, rokokojske in klasicistične mode gl. Baš
(1992), Chrisman-Campbell (2007), Delpierre (1996), Fukai (1989), Hart in North (2009),
Pietsch (2013), Ribeiro (2001), Roche (1989), Simončič (2015), Tierney (2002) ter Weber
(2007).
181
politika že od 17. stoletja dalje tisto, kar je v modo vneslo neobhoden bio-
logizem. In nikoli nikjer ni bilo tako »moderne mode«, ki ne bi v določenih
trenutkih, do določene mere in pod določenimi pogoji parazitirala na zelo
rudimentarni biologiji spolov. Čeprav se moda sezonsko spreminja, je nje-
na biologistična ortodoksija že nekaj stoletij nespremenjena: raje telo pod
nadzorom obleke kakor obleka pod nadzorom telesa. Se pravi, da družbe-
na svoboda obleke velja kot organizacijsko, regulacijsko in determinacijsko
načelo, ki identificira telo, ga kroti in maskira njegovo potencialno hetero-
doksno subverzivnost. Še več, z modo smo dobili tudi kulturni biologizem,
torej biologizem, ki ni utemeljen, rečeno lévi-straussovsko, samo in zgolj
v naturi, ampak celo v kulturi (prim. Lévi-Strauss 1981). Veliko stoletij je
moralo miniti, da bi bili zmožni zamišljati si še kakšne drugačne rešitve za
telo, ki stvori potencial, da »naredi« obleko.
V 17. stoletju se moda postavi, v 18. stoletju pa dokončno utrdi kot tip
oblasti, zato ni čudno, da mora s padcem Ludvika x v i. pasti tudi moda.
Moda postane nova oblast nad telesi. Moda je nova biopolitika. In kako
pridemo do tega spoznanja? Tako, da modo ne vidimo več z vidika golega
oblačenja, torej nečesa, s čimer ovijamo telesa, ampak z vidika dominacije,
to je nečesa, čemur se telesa morajo podrediti. Moda je v 18. stoletja sis-
tem oblasti,⁵⁸ ki z revolucijo postane še vidnejši prelom tega, da so »kralju
odsekali glavo«. Oblasten diskurz plemiške mode starega režima je postal
diskurz boja revolucionarjev, da se z odpravo mode starega režima dokonč-
no ubrani vidne pridobitve novega režima, in moda je tu eden najvidnejših
praporov novega reda (gl. Wrigley 2002). In ne le to, nova revolucionarna
moda, ki se je dejansko utemeljila na »državnem rasizmu« meščanstva na-
sproti plemstvu, revolucionarjev nasproti monarhistom, bo kasneje posta-
la ena od temeljnih razsežnosti družbene normalizacije. Kaj je torej biopo-
litika mode, ki implicira rasizem teles? Modna biopolitika se v 18. stoletja
pojavi v trenutku, ko moda starega režima, s tem pa tudi aristokratsko telo,
postane prvovrsten politični problem, pojavi pa se, foucaultevsko rečeno,
kot regulacijska tehnika oblasti, ki se osredotoča na skrb za ustrezno vi-
dnost in komunikacijskost teles. Tudi spodobnost teles. Zgodovinska iro-
nija je potemtakem, da je Ludvik x v i., ta absolutni reprezentant starega
reda, najkontroverznejšo madame svoje vladavine kavalirja oz. kavalirko
⁵⁸ Za širše razumevanje nastanka in razvoja baročne, rokokojske in klasicistične mode gl. Baš
(1992), Chrisman-Campbell (2007), Delpierre (1996), Fukai (1989), Hart in North (2009),
Pietsch (2013), Ribeiro (2001), Roche (1989), Simončič (2015), Tierney (2002) ter Weber
(2007).
181
