Page 182 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 182
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
Madame D’Éon de Beaumont, ki ga/jo ima italijanski zgodovinar z vidika
precizacije spolne identitete zmotno za »najslavnejšega travestita x v i i i.
stoletja« (Spinosa 2010, 58), tako zlahka uradno priznal za žensko, mu/ji
dodelil rento in poseben sklad za novo žensko garderobo in celo osebno
strežnico, medtem ko bo nov meščanski red, katerega dolg rep čutimo še
danes, tovrstnim »posebnim« ljudem navrgel cel kup modnih zapletov in
prepovedi, da bi se obranilo biološko ospoljeno verodostojnost oblečenega
telesa, povezanega s politično in z ekonomsko obrambo ortodoksij tradi-
cionalnih spolnih, družinskih ter patriarhalnih institucij.
Medijska vidnost transspolnih oseb skozi njihove spolno hibridne, flui-
dne in nevtralne načine oblačenja, ki se stereotipno uvrščajo v kategorijo
»transgresivne mode«, deluje kot sredstvo radikalnega modnega izražanja,
ki domnevno priča o subverziji družbenih, kulturnih in bioloških meja,
prav po zaslugi postrevolucionarne normalizacije novih meščanskih mo-
dnih in telesnih normativov. Moda transspolnih nas opominja, da obleče-
no telo ni nujno le podrejen objekt, ovit v tkanino na podlagi modnih zapo-
vedi ali družbenih diktatov, ampak je oblačenje bila in ostaja tudi aktivna
kulturna praksa produkcije telesa s pomočjo obleke. Nekoč smo verjeli, da
»obleka naredi človeka«, torej njegovo telo, danes razmišljamo o tem, da
obleka ponuja telesu, da živi svojo lastno materialno manifestacijo. Staro
vprašanje, kaj obleka naredi, kako transformira telo, mu določi družbeni
status, izpodriva obratno vprašanje, in sicer, kaj telo naredi z modo, kako
telo učinkuje na percepcijo obleke. Bryan S. Turner pravi (Turner 2008, 39,
v Krofl 2018, 17–24), da prehod iz renesanse v sodobnost vključuje prehod
od »odprtega telesa« kolektivne ritualne družbe do »zaprtega telesa« indi-
vidualizirane in atomizirane potrošniške družbe.
Ta pomenljiv uvid je lahko koristen za razumevanje današnje mode, ki
bolj slači, kakor oblači. Oblačila, ki telo bolj razgaljajo, kakor pokrivajo, so
seveda odraz patriarhalnega skopofiličnega pogleda, ki telo domnevno bolj
razkriva v njegovi biologiji kakor sociologiji, a ga danes v praksi pretiranega
razkazovanja razgaljenega telesa zasledujejo moški vsaj že v tolikšni meri
kakor ženske. Nekoč je bila ženska golota nevarnejša od moške, potem se
je to razmerje obrnilo v škodo moške golote in v prid ženske, za vse vrste
golot pa lahko rečemo, da so izzivale družbene situacije in rede, v katerih so
bile prakticirane kot modne heterodoksije. Načini razgaljanja teles v zgo-
dovini pa so bili stvar kompleksnih tehnologij produkcij sebstva, kjer se je
s klasificiranjem golote vselej odvijalo umeščanje pomanjkljivo oblečenega
ali razgaljenega telesa v izbrane, pogosto v deprivilegirane (pomanjkljivo
pokrito telo kot znak revščine, golo telo kot pornografija ipd.) in privile-
182
Madame D’Éon de Beaumont, ki ga/jo ima italijanski zgodovinar z vidika
precizacije spolne identitete zmotno za »najslavnejšega travestita x v i i i.
stoletja« (Spinosa 2010, 58), tako zlahka uradno priznal za žensko, mu/ji
dodelil rento in poseben sklad za novo žensko garderobo in celo osebno
strežnico, medtem ko bo nov meščanski red, katerega dolg rep čutimo še
danes, tovrstnim »posebnim« ljudem navrgel cel kup modnih zapletov in
prepovedi, da bi se obranilo biološko ospoljeno verodostojnost oblečenega
telesa, povezanega s politično in z ekonomsko obrambo ortodoksij tradi-
cionalnih spolnih, družinskih ter patriarhalnih institucij.
Medijska vidnost transspolnih oseb skozi njihove spolno hibridne, flui-
dne in nevtralne načine oblačenja, ki se stereotipno uvrščajo v kategorijo
»transgresivne mode«, deluje kot sredstvo radikalnega modnega izražanja,
ki domnevno priča o subverziji družbenih, kulturnih in bioloških meja,
prav po zaslugi postrevolucionarne normalizacije novih meščanskih mo-
dnih in telesnih normativov. Moda transspolnih nas opominja, da obleče-
no telo ni nujno le podrejen objekt, ovit v tkanino na podlagi modnih zapo-
vedi ali družbenih diktatov, ampak je oblačenje bila in ostaja tudi aktivna
kulturna praksa produkcije telesa s pomočjo obleke. Nekoč smo verjeli, da
»obleka naredi človeka«, torej njegovo telo, danes razmišljamo o tem, da
obleka ponuja telesu, da živi svojo lastno materialno manifestacijo. Staro
vprašanje, kaj obleka naredi, kako transformira telo, mu določi družbeni
status, izpodriva obratno vprašanje, in sicer, kaj telo naredi z modo, kako
telo učinkuje na percepcijo obleke. Bryan S. Turner pravi (Turner 2008, 39,
v Krofl 2018, 17–24), da prehod iz renesanse v sodobnost vključuje prehod
od »odprtega telesa« kolektivne ritualne družbe do »zaprtega telesa« indi-
vidualizirane in atomizirane potrošniške družbe.
Ta pomenljiv uvid je lahko koristen za razumevanje današnje mode, ki
bolj slači, kakor oblači. Oblačila, ki telo bolj razgaljajo, kakor pokrivajo, so
seveda odraz patriarhalnega skopofiličnega pogleda, ki telo domnevno bolj
razkriva v njegovi biologiji kakor sociologiji, a ga danes v praksi pretiranega
razkazovanja razgaljenega telesa zasledujejo moški vsaj že v tolikšni meri
kakor ženske. Nekoč je bila ženska golota nevarnejša od moške, potem se
je to razmerje obrnilo v škodo moške golote in v prid ženske, za vse vrste
golot pa lahko rečemo, da so izzivale družbene situacije in rede, v katerih so
bile prakticirane kot modne heterodoksije. Načini razgaljanja teles v zgo-
dovini pa so bili stvar kompleksnih tehnologij produkcij sebstva, kjer se je
s klasificiranjem golote vselej odvijalo umeščanje pomanjkljivo oblečenega
ali razgaljenega telesa v izbrane, pogosto v deprivilegirane (pomanjkljivo
pokrito telo kot znak revščine, golo telo kot pornografija ipd.) in privile-
182
