Page 183 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 183
Arheologizirati biopolitiko mode
girane (razgaljeno telo kot znak umetnosti, fotografsko deseksualiziranje
erotike golega telesa) kategorije. Toda moda, ki slači telesa danes, je posta-
la izziv tudi za mukoma priznana dognanja »sociologije telesa«,⁵⁹ saj se zdi,
kakor da moda, ki se zreducira na »golo telo«, spet poveličuje in časti poj-
movanje telesa kot »naravne danosti« in »biološke biti«, zanemari pa njego-
vo družbeno skonstruiranost, družbeno situacijskost. Zanemari torej vse,
kar se s telesom dejansko dogaja, ko je podvrženo stalnim denaturalizacij-
skim spremembam, ko se predstavlja s performativnimi sredstvi (modo),
in se prenareja celo v trenutkih, ko izumlja učinek lastne naturaliziranosti.
Enako nas ta »slečena moda« spet napeljuje na tradicionalno dojemanje te-
lesa kot fiksne reprezentacije, ki ji vladajo biološke zakonitosti, zamegli pa
to, da je telo odraz razmerij moči v družbi, torej je kulturna reprezentacija
družbene organizacije. Slečeno telo, telo, ki obleko dobesedno posrka va-
se, briše meje razlikujoče materialnosti in diskurzivnosti telesa kot objekta
mode. Nagiba se k temu, da tako rekoč golo telo samo dobi status mode, da
se odpravi razlika med telesom in oblačilom. Telo je vredno toliko, kolikor
ga oblačilo razkriva. Gre za vzajemno parazitiranje, pri katerem se postavi
vprašanje telesne izkušnje oblačila. Moda je imela za telo nekoč skorajda
biološki status. Predvsem je bila neobhodna, saj je moralo biti telo obleče-
no, pokrito. Skratka, bila je njegova usoda. Zdaj se zdi, da je telo postalo
rezultat izbire mode. Ni moda izbira telesa, ampak prej obratno. In nena-
zadnje, moda, ki se baha v oblačenju teles na način njihovega razgaljanja
in slačenja, nas vodi v skušnjavo, da bi zanikali telo kot polje praks ali se-
stav tehnik in ga ponovno videli zgolj ter samo v behavioristični perspek-
tivi objektivne pojavnosti. Razgaljajoča moda nas želi prepričati, da telo
preprosto je, da je zanjo in popolnoma v njeni službi, nima pa taka moda
interesa povedati, da so razlike v modi, ki so posledica razlik v statusu, vpi-
sane tudi v telo, četudi je to telo tako rekoč slečeno. Slečenost estradnic, ko
promovirajo blagovne znamke oblačil, in ogoličenost manekenk z modnih
brvi ustvarjata utvaro, da je razgaljeno telo transparentno, da za tem tele-
som ne stoji nič, nobena tehnologija, nobena kulturna produkcija, nobena
performativnost, da gre za tako rekoč pristen obrat k naravi telesa sami.
Toda celo zelo slečena telesa danes nimajo več nedvoumnega spolnega
biološkega statusa. Vstop transspolnih ljudi v medijsko areno vidnosti te-
les daje slutiti, da je oblačenje »drugačnih teles« tudi tehnika preživetja ali
strategija individualnega upora zoper uveljavljen binarni modni sistem, ne
⁵⁹ Za pregled teorij telesa gl. Blackman (2008), Foucault (1980), Grosz (1984 in 1995) in Turner
(2008).
183
girane (razgaljeno telo kot znak umetnosti, fotografsko deseksualiziranje
erotike golega telesa) kategorije. Toda moda, ki slači telesa danes, je posta-
la izziv tudi za mukoma priznana dognanja »sociologije telesa«,⁵⁹ saj se zdi,
kakor da moda, ki se zreducira na »golo telo«, spet poveličuje in časti poj-
movanje telesa kot »naravne danosti« in »biološke biti«, zanemari pa njego-
vo družbeno skonstruiranost, družbeno situacijskost. Zanemari torej vse,
kar se s telesom dejansko dogaja, ko je podvrženo stalnim denaturalizacij-
skim spremembam, ko se predstavlja s performativnimi sredstvi (modo),
in se prenareja celo v trenutkih, ko izumlja učinek lastne naturaliziranosti.
Enako nas ta »slečena moda« spet napeljuje na tradicionalno dojemanje te-
lesa kot fiksne reprezentacije, ki ji vladajo biološke zakonitosti, zamegli pa
to, da je telo odraz razmerij moči v družbi, torej je kulturna reprezentacija
družbene organizacije. Slečeno telo, telo, ki obleko dobesedno posrka va-
se, briše meje razlikujoče materialnosti in diskurzivnosti telesa kot objekta
mode. Nagiba se k temu, da tako rekoč golo telo samo dobi status mode, da
se odpravi razlika med telesom in oblačilom. Telo je vredno toliko, kolikor
ga oblačilo razkriva. Gre za vzajemno parazitiranje, pri katerem se postavi
vprašanje telesne izkušnje oblačila. Moda je imela za telo nekoč skorajda
biološki status. Predvsem je bila neobhodna, saj je moralo biti telo obleče-
no, pokrito. Skratka, bila je njegova usoda. Zdaj se zdi, da je telo postalo
rezultat izbire mode. Ni moda izbira telesa, ampak prej obratno. In nena-
zadnje, moda, ki se baha v oblačenju teles na način njihovega razgaljanja
in slačenja, nas vodi v skušnjavo, da bi zanikali telo kot polje praks ali se-
stav tehnik in ga ponovno videli zgolj ter samo v behavioristični perspek-
tivi objektivne pojavnosti. Razgaljajoča moda nas želi prepričati, da telo
preprosto je, da je zanjo in popolnoma v njeni službi, nima pa taka moda
interesa povedati, da so razlike v modi, ki so posledica razlik v statusu, vpi-
sane tudi v telo, četudi je to telo tako rekoč slečeno. Slečenost estradnic, ko
promovirajo blagovne znamke oblačil, in ogoličenost manekenk z modnih
brvi ustvarjata utvaro, da je razgaljeno telo transparentno, da za tem tele-
som ne stoji nič, nobena tehnologija, nobena kulturna produkcija, nobena
performativnost, da gre za tako rekoč pristen obrat k naravi telesa sami.
Toda celo zelo slečena telesa danes nimajo več nedvoumnega spolnega
biološkega statusa. Vstop transspolnih ljudi v medijsko areno vidnosti te-
les daje slutiti, da je oblačenje »drugačnih teles« tudi tehnika preživetja ali
strategija individualnega upora zoper uveljavljen binarni modni sistem, ne
⁵⁹ Za pregled teorij telesa gl. Blackman (2008), Foucault (1980), Grosz (1984 in 1995) in Turner
(2008).
183
