Page 184 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 184
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
le gola praksa ovijanja teles v tkanino. V nekaterih primerih transspolnih
oseb je fluidno ali nejasno ospoljeno telo poseglo v sam pomen obleke. Telo
obleko na novo opredeli. Obstajajo trenutki, ko obleka na drugače ospolje-
nem telesu ne deluje več »drugače«, ampak kot njegova »prava« ospoljena
ovojnica. V takih redkih trenutkih se zdi, da transgresivna moda in tran-
sgresivno telo ustvarita pakt vzajemnosti, ko transgresivna moda ne deluje
kot »oder«, »travestija«, »metafora«, ampak kot ovojnica, ki se »naravno«
prilega telesu, se tako rekoč vsiljuje kot struktura telesa sama. Ko se to zgo-
di, oblačilo telesa ne izdaja, da ni oblečeno v »pravo obleko«, saj se povsem
priliči telesu. To je trenutek, ko moda postane koža telesa, kultura pa na-
tura. Videli smo, da je bila v modnih performancah 18. stoletja »transspol-
nost« samo fingirana, zaigrana, odrska, oblačilna, torej pripisana obleki,
zato ni bila problematična. Ko preneha biti oder, ko preneha biti preoble-
ka, ko postane vsakdan, ko torej postane obleka, ko postane družbeno telo,
nastopi problem, problem za razmerje med telesom in oblačilom, v katere-
ga se mora vplesti sam kralj kot najvišja, pravzaprav absolutna oblast. To
govori o resnosti modne transgresije, ko pri njej ne gre več za preobleko,
ampak obleko samo; ko ne gre več za modno alodoksijo v okviru modne
ortodoksije, ampak za trajno spolno in statusno heterodoksijo s pomočjo
modne transgresije. Skratka, v kaj smo oblečeni, ko smo oblečeni v lastno
telo? V kaj smo oblečeni, ko nas oblači telo? Pa tudi, za koga se oblačimo?
Oblačenje za kolektive
Ljudje se ne oblačimo individualno, tudi ko ustvarjamo ali se trudimo
ustvarjati svoje »lastne stile«, za katere teoretika mode Marilyn J. Horn
in Lois M. Gurel (1981, 217–218, v Velikonja 2014, 301) pravita, da kot re-
lativno obstojen in trajnejši način oblačenja niso nujno v skladu z modo,
lahko so celo neodvisni od nje. Toda tudi slogi, ki se v primerjavi z modni-
mi cikli kažejo kot relativno statičen in trajen način oblačenja, so kolek-
tivno dedovani, prevzeti, apropriirani, posvojeni, ponotranjeni. Vselej se
oblačimo na način, da pripadamo »modnim kolektivom«, »stilskim pleme-
nom«,⁶⁰ »karnevalskim združbam« ali »garderobnim skupnostim«,⁶¹ ki so
⁶⁰ Gl. Polhemus (1994 in 1996) ter Geczy in Karaminas (2013).
⁶¹ Sociolog Zygmunt Bauman (2002, 251–252, v Velikonja 2014, 295) »garderobnim skupno-
stim« pripiše kompenzacijski oz. eskapističen značaj v smislu, da posameznikom ponujajo
oddih od skrbi vsakdana, nekakšno zatočišče pred težavami »tekoče moderne«, nekakšno
obliko eksteritorialnosti. Toda tam, kjer Bauman vidi emotivno »nepripetost« posamezni-
kov na kolektive, mi vidimo nove načine posameznikov, kako bi pripadali kolektivitetam,
morda ne »scela« na zavezujoč način, ampak na individualizirano apropriiran način.
184
le gola praksa ovijanja teles v tkanino. V nekaterih primerih transspolnih
oseb je fluidno ali nejasno ospoljeno telo poseglo v sam pomen obleke. Telo
obleko na novo opredeli. Obstajajo trenutki, ko obleka na drugače ospolje-
nem telesu ne deluje več »drugače«, ampak kot njegova »prava« ospoljena
ovojnica. V takih redkih trenutkih se zdi, da transgresivna moda in tran-
sgresivno telo ustvarita pakt vzajemnosti, ko transgresivna moda ne deluje
kot »oder«, »travestija«, »metafora«, ampak kot ovojnica, ki se »naravno«
prilega telesu, se tako rekoč vsiljuje kot struktura telesa sama. Ko se to zgo-
di, oblačilo telesa ne izdaja, da ni oblečeno v »pravo obleko«, saj se povsem
priliči telesu. To je trenutek, ko moda postane koža telesa, kultura pa na-
tura. Videli smo, da je bila v modnih performancah 18. stoletja »transspol-
nost« samo fingirana, zaigrana, odrska, oblačilna, torej pripisana obleki,
zato ni bila problematična. Ko preneha biti oder, ko preneha biti preoble-
ka, ko postane vsakdan, ko torej postane obleka, ko postane družbeno telo,
nastopi problem, problem za razmerje med telesom in oblačilom, v katere-
ga se mora vplesti sam kralj kot najvišja, pravzaprav absolutna oblast. To
govori o resnosti modne transgresije, ko pri njej ne gre več za preobleko,
ampak obleko samo; ko ne gre več za modno alodoksijo v okviru modne
ortodoksije, ampak za trajno spolno in statusno heterodoksijo s pomočjo
modne transgresije. Skratka, v kaj smo oblečeni, ko smo oblečeni v lastno
telo? V kaj smo oblečeni, ko nas oblači telo? Pa tudi, za koga se oblačimo?
Oblačenje za kolektive
Ljudje se ne oblačimo individualno, tudi ko ustvarjamo ali se trudimo
ustvarjati svoje »lastne stile«, za katere teoretika mode Marilyn J. Horn
in Lois M. Gurel (1981, 217–218, v Velikonja 2014, 301) pravita, da kot re-
lativno obstojen in trajnejši način oblačenja niso nujno v skladu z modo,
lahko so celo neodvisni od nje. Toda tudi slogi, ki se v primerjavi z modni-
mi cikli kažejo kot relativno statičen in trajen način oblačenja, so kolek-
tivno dedovani, prevzeti, apropriirani, posvojeni, ponotranjeni. Vselej se
oblačimo na način, da pripadamo »modnim kolektivom«, »stilskim pleme-
nom«,⁶⁰ »karnevalskim združbam« ali »garderobnim skupnostim«,⁶¹ ki so
⁶⁰ Gl. Polhemus (1994 in 1996) ter Geczy in Karaminas (2013).
⁶¹ Sociolog Zygmunt Bauman (2002, 251–252, v Velikonja 2014, 295) »garderobnim skupno-
stim« pripiše kompenzacijski oz. eskapističen značaj v smislu, da posameznikom ponujajo
oddih od skrbi vsakdana, nekakšno zatočišče pred težavami »tekoče moderne«, nekakšno
obliko eksteritorialnosti. Toda tam, kjer Bauman vidi emotivno »nepripetost« posamezni-
kov na kolektive, mi vidimo nove načine posameznikov, kako bi pripadali kolektivitetam,
morda ne »scela« na zavezujoč način, ampak na individualizirano apropriiran način.
184
