Page 23 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 23
Modno kot hitro in spremenljivo
svobodnega posameznika, ki je vedno bolj sam odgovoren, posledično pa
tudi kriv za svoj družbeni položaj. Vzročno-posledični odnosi, ki bi naka-
zali širše strukturne vzroke družbene neenakosti, so vse bolj odstranjeni s
horizonta premišljevanja.
Vseeno pa obstajajo področja, kjer se okvir »spremembe« kot osnovni
motor izkazovanja modernosti lahko izpostavi in realizira, saj imamo na
voljo raznolike prakse in vse bolj raznoliko materialno kulturo, preko kate-
re lahko nakažemo svoje sledenje spremembam. Zlasti tesno sledenje spre-
membam velja kot posplošeno kulturno načelo: če posameznik usvoji novo
prakso po dveh letih od njene pojavitve, se to ne bo štelo kot znak moder-
nosti, prej nasprotno. Vse hitrejši tempo sprememb je tudi odmev vztraj-
nega poudarjanja učinkovitosti, večopravilnosti, maksimizacije, optimiza-
cije itd. Kolikor posamezniki ne želijo »obstati na mestu«, morajo nenehno
delati na svoji produktivnosti in domnevni lastni optimizaciji. Neprestani
pozivi k izboljševanju posameznika in k povečavanju učinkovitosti nima-
jo vpliva le na področje dela ter izobraževanja, temveč tudi na družinsko
življenje ter intimnost, logika nenehnega izboljševanja in nenehnega »do-
gajanja« pa se preliva tudi na področje telesnosti (King, Gerisch in Rosa
2019, 1).
Če razumemo sledenje spremembam in hitrost reagiranja kot temeljni
okvir izkazovanja modernosti posameznika, se torej razpre širše področje
praks, preko katerih posameznik izpričuje svojo modernost. Tudi na pod-
ročju razumevanja mode skorajda vsi raziskovalci čas in hitrost razumejo
kot osnovni kontekst, preko katerega določamo modnost ali nemodnost,
sprememba pa je v sodobnem svetu temeljni okvir in razlog za nenehno
uvajanje estetskih, tehničnih ali pomenskih novosti, tovrstno reproduci-
ranje in izumljanje novosti pa sokreira tudi kapitalizem v svojem napre-
zanju po širjenju razlogov, kaj in zakaj trošiti. Modo v širšem smislu zato
razumemo kot proizvajanje in izpostavljanje koncepta novosti ter hkratno
ustrezanje in zadovoljevanje temu konceptu novosti, ki se odraža v modni
praksi. Z drugimi besedami: modna praksa si sama in sproti ustvarja razlo-
ge za lasten obstoj (Kawamura 2005, v Luthar 2014, 226): »Taka organizacija
proizvodnje, distribucije in potrošnje, ki jo zaznamuje hiter obrat novosti,
se obenem vedno naslanja na stanje, kjer je sama novost, nenehna inova-
cija in biti ›v koraku s časom‹ in slediti sodobnemu, družbena vrednota in
norma.«
Proizvajanje modernosti se v sodobnem tehnološko nasičenem okolju
prevprašuje tudi skozi okvir globalizacijskih trendov. Tehnologije in njiho-
ve rabe, skozi katere posamezniki kažejo na svojo modernost, so se razširi-
23
svobodnega posameznika, ki je vedno bolj sam odgovoren, posledično pa
tudi kriv za svoj družbeni položaj. Vzročno-posledični odnosi, ki bi naka-
zali širše strukturne vzroke družbene neenakosti, so vse bolj odstranjeni s
horizonta premišljevanja.
Vseeno pa obstajajo področja, kjer se okvir »spremembe« kot osnovni
motor izkazovanja modernosti lahko izpostavi in realizira, saj imamo na
voljo raznolike prakse in vse bolj raznoliko materialno kulturo, preko kate-
re lahko nakažemo svoje sledenje spremembam. Zlasti tesno sledenje spre-
membam velja kot posplošeno kulturno načelo: če posameznik usvoji novo
prakso po dveh letih od njene pojavitve, se to ne bo štelo kot znak moder-
nosti, prej nasprotno. Vse hitrejši tempo sprememb je tudi odmev vztraj-
nega poudarjanja učinkovitosti, večopravilnosti, maksimizacije, optimiza-
cije itd. Kolikor posamezniki ne želijo »obstati na mestu«, morajo nenehno
delati na svoji produktivnosti in domnevni lastni optimizaciji. Neprestani
pozivi k izboljševanju posameznika in k povečavanju učinkovitosti nima-
jo vpliva le na področje dela ter izobraževanja, temveč tudi na družinsko
življenje ter intimnost, logika nenehnega izboljševanja in nenehnega »do-
gajanja« pa se preliva tudi na področje telesnosti (King, Gerisch in Rosa
2019, 1).
Če razumemo sledenje spremembam in hitrost reagiranja kot temeljni
okvir izkazovanja modernosti posameznika, se torej razpre širše področje
praks, preko katerih posameznik izpričuje svojo modernost. Tudi na pod-
ročju razumevanja mode skorajda vsi raziskovalci čas in hitrost razumejo
kot osnovni kontekst, preko katerega določamo modnost ali nemodnost,
sprememba pa je v sodobnem svetu temeljni okvir in razlog za nenehno
uvajanje estetskih, tehničnih ali pomenskih novosti, tovrstno reproduci-
ranje in izumljanje novosti pa sokreira tudi kapitalizem v svojem napre-
zanju po širjenju razlogov, kaj in zakaj trošiti. Modo v širšem smislu zato
razumemo kot proizvajanje in izpostavljanje koncepta novosti ter hkratno
ustrezanje in zadovoljevanje temu konceptu novosti, ki se odraža v modni
praksi. Z drugimi besedami: modna praksa si sama in sproti ustvarja razlo-
ge za lasten obstoj (Kawamura 2005, v Luthar 2014, 226): »Taka organizacija
proizvodnje, distribucije in potrošnje, ki jo zaznamuje hiter obrat novosti,
se obenem vedno naslanja na stanje, kjer je sama novost, nenehna inova-
cija in biti ›v koraku s časom‹ in slediti sodobnemu, družbena vrednota in
norma.«
Proizvajanje modernosti se v sodobnem tehnološko nasičenem okolju
prevprašuje tudi skozi okvir globalizacijskih trendov. Tehnologije in njiho-
ve rabe, skozi katere posamezniki kažejo na svojo modernost, so se razširi-
23
