Page 185 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 185
Oblačenje za kolektive
lahko opredeljene s spolom, z razredom, s statusom, poklicem, starostjo,
z generacijo, etnijo, religijo, s korporacijo, z znamko, s subkulturo itn. Ne
gre za to, da bi uravnavanje ali uglaševanje z modnimi kolektivi pripelja-
lo do »skupnega interesa« individualnih modnih praks, ampak bolj za to,
da vpliv modnih kolektivov na individualne modne prakse ni dovolj re-
flektiran, zato individualne prakse, celo tiste alternativne in subverzivne,
pogosto ne dobijo nove kvalitete s tem, ko se zanje iluzorno misli, da so
ubežale kolektivu in postale povsem svojske ter avtonomne. To nemara ve-
lja celo za današnji čas, ki mu vladajo heterogene in disperzno delegirane
»stilske skupine«, ki so manj diferencirane in konfinirane v svoje notranje
simbolne svetove, kakor je bilo to v času klasičnih mladinskih subkultur
(Luthar 2014, 237; Hebdige 1979), ki so svoje skupinske identitete gradile
na veliko jasnejši ločitvi od drugih in stilizirale svojo ulično dressing down
ali dressing up modno identiteto (Polhemus 1994 v Stanković 2014, 365) na
veliko bolj pomensko in spektakelsko fiksiran način.
Naša teza je, da večina našega oblačenja v času porasta personaliziranih
medijev in kuge fantazem avtorefleksivnega jaza paradoksno poteka na na-
čin vnaprejšnjega zamišljanja občinstva, ki se mu realno ali le imaginarno,
aktualno ali samo potencialno vselej že predstavljamo kot »pravšnje dru-
gačni«. Opravka imamo s paradoksom avtorefleksivne modne subjektiv-
nosti, ko se težnja po ustvarjanju »najboljše različice sebe« ali kar zahteva
po »odkrivanju pravega sebe« oz. »približevanju sebi« skozi slog oblačenja
nevidno pretaka v željo po ugajanju drugim, torej v željo po izpolnjeva-
nju družbenih zahtev in pričakovanj (prim. Bartulović 2014, 265). Drugače
rečeno, v sami skrbi po stilizaciji najindividualnejše, najavtentičnejše, naj-
bolj svojske izvedbe sebe ljudje svoja telesa vselej živimo na način, kakor
jih vidijo drugi, v zadnji instanci, kakor ga vidi anonimni patriarhalni Dru-
gi. V skrbi po odkrivanju ali kar izumljanju lastnega sloga se oblačimo bolj
za druge kakor zase. Želimo biti individualni, želimo ostati v »svoji koži«
tudi, ko si nadenemo oblačila drugega. A v tej težnji se skriva tudi že spo-
dletelost tega personalističnega projekta, ko moramo uvideti, da je obleka
naša »družbena koža« (Turner 1980), na kateri se odvijajo boji za oblast
nad telesom in njegovo predstavitvijo (Hansen 2004, 370) ter na katero se
vpisujejo spolne, religiozne, politične, simbolne ortodoksije in druge ide-
ološke zamejitve, ki določajo subjektovo zasebno in javno pozicioniranje
(Vidmar Horvat 2014, 313). Na misel pride znana Giddensova teza, da po-
samezniki v dobi dominantnega individualizma svoj jaz doživljajo kot av-
torefleksiven projekt. Če Giddensa parafraziramo, modni subjekt ni tisto,
kar je, ampak tisto, kar naredi iz sebe (Bartulović 2014, 269). Teža odgovor-
185
lahko opredeljene s spolom, z razredom, s statusom, poklicem, starostjo,
z generacijo, etnijo, religijo, s korporacijo, z znamko, s subkulturo itn. Ne
gre za to, da bi uravnavanje ali uglaševanje z modnimi kolektivi pripelja-
lo do »skupnega interesa« individualnih modnih praks, ampak bolj za to,
da vpliv modnih kolektivov na individualne modne prakse ni dovolj re-
flektiran, zato individualne prakse, celo tiste alternativne in subverzivne,
pogosto ne dobijo nove kvalitete s tem, ko se zanje iluzorno misli, da so
ubežale kolektivu in postale povsem svojske ter avtonomne. To nemara ve-
lja celo za današnji čas, ki mu vladajo heterogene in disperzno delegirane
»stilske skupine«, ki so manj diferencirane in konfinirane v svoje notranje
simbolne svetove, kakor je bilo to v času klasičnih mladinskih subkultur
(Luthar 2014, 237; Hebdige 1979), ki so svoje skupinske identitete gradile
na veliko jasnejši ločitvi od drugih in stilizirale svojo ulično dressing down
ali dressing up modno identiteto (Polhemus 1994 v Stanković 2014, 365) na
veliko bolj pomensko in spektakelsko fiksiran način.
Naša teza je, da večina našega oblačenja v času porasta personaliziranih
medijev in kuge fantazem avtorefleksivnega jaza paradoksno poteka na na-
čin vnaprejšnjega zamišljanja občinstva, ki se mu realno ali le imaginarno,
aktualno ali samo potencialno vselej že predstavljamo kot »pravšnje dru-
gačni«. Opravka imamo s paradoksom avtorefleksivne modne subjektiv-
nosti, ko se težnja po ustvarjanju »najboljše različice sebe« ali kar zahteva
po »odkrivanju pravega sebe« oz. »približevanju sebi« skozi slog oblačenja
nevidno pretaka v željo po ugajanju drugim, torej v željo po izpolnjeva-
nju družbenih zahtev in pričakovanj (prim. Bartulović 2014, 265). Drugače
rečeno, v sami skrbi po stilizaciji najindividualnejše, najavtentičnejše, naj-
bolj svojske izvedbe sebe ljudje svoja telesa vselej živimo na način, kakor
jih vidijo drugi, v zadnji instanci, kakor ga vidi anonimni patriarhalni Dru-
gi. V skrbi po odkrivanju ali kar izumljanju lastnega sloga se oblačimo bolj
za druge kakor zase. Želimo biti individualni, želimo ostati v »svoji koži«
tudi, ko si nadenemo oblačila drugega. A v tej težnji se skriva tudi že spo-
dletelost tega personalističnega projekta, ko moramo uvideti, da je obleka
naša »družbena koža« (Turner 1980), na kateri se odvijajo boji za oblast
nad telesom in njegovo predstavitvijo (Hansen 2004, 370) ter na katero se
vpisujejo spolne, religiozne, politične, simbolne ortodoksije in druge ide-
ološke zamejitve, ki določajo subjektovo zasebno in javno pozicioniranje
(Vidmar Horvat 2014, 313). Na misel pride znana Giddensova teza, da po-
samezniki v dobi dominantnega individualizma svoj jaz doživljajo kot av-
torefleksiven projekt. Če Giddensa parafraziramo, modni subjekt ni tisto,
kar je, ampak tisto, kar naredi iz sebe (Bartulović 2014, 269). Teža odgovor-
185
