Page 25 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 25
Kako naredimo dobrine modne
v ozadju tiči prevara (Barnard 2005, 2): »Obleka v naših krajih ljudem pride
prav, kadar želijo nekomu ›zamešati štrene‹, kadar ga nameravajo ukaniti.
Ljudje o kakšni osebi tudi radi rečejo, da je ›volk v ovčji koži‹.« Moda ni le
površinski pojav, ampak gre za temeljno komunikacijsko prakso, za prak-
so, skozi katero lahko učinkovito mislimo družbo oz., natančneje, družbe-
nost. S slednjim mislimo prakse konstruiranja, razločevanja, stratificiranja
ali kot prakso skupinjenja posameznikov znotraj neke populacije. V prej-
šnjih stoletjih je bil osnovni motor osnovanja mode dovoljšna mera druž-
bene stratificiranosti in v konkretni družbi navzoča potreba po socializaciji
ter individualizaciji, danes so dejavniki razvoja mode kompleksnejši. Za za-
četek si lahko pobliže ogledamo Simmlovo razumevanje, kako in zakaj se
vzpostavlja moda (Simmel 1971, 296–301, v Barnard 2005, 16): »Po Simmlo-
vem prepričanju sta ›za osnovanje mode bistveni dve družbeni tendenci‹ in
če bi bila ena od teh v družbi odsotna ali pomanjkljiva, ›se moda ne bo iz-
oblikovala‹.« Modo tako poganjajo posameznikovi napori po pripadnosti
večji družbeni skupini ter hkratna potreba po kreiranju specifične verzije
individualnosti, to pa sta tudi sicer osrednja elementa v Simmlovi sodbi o
vseh družbenih fenomenih, gre torej za konflikt ali napetost med »prila-
goditvijo družbi in posameznikovim odmikom od njenih zahtev« (str. 295,
v Barnard 2005, 16). Za obstoj mode je potrebno, da imajo posamezniki
potrebo po določeni stopnji skupinske pripadnosti ter hkrati potrebo po
izražanju individualnosti v okviru skupine. V kolikor ena od teh sil ne ob-
staja, tudi mode ni (Barnard 2005, 16).
Georg Simmel in Thorstein Veblen,⁴ dva velika avtorja s področja soci-
ologije potrošnje, »razumeta modo tudi kot reakcijo na razkrajanje stabil-
nih stanovskih razlik, kjer prihaja v družbi do možnosti in do prizadevanj
za družbeno mobilnost in kjer mora nova buržoazija vložiti dodatno delo
v vzpostavljanju in ohranjanju svojega položaja, saj ekonomsko bogastvo
ne zadostuje za ugled, potreben je tudi kulturni prestiž in obleka je eden
najpomembnejših načinov, s katerim umestimo sebe in druge v družbeni
svet« (Luthar 2014, 228). Avtorja modo razumeta kot strategijo (raz) loče-
vanja (str. 228): »Oba obravnavo mode utemeljujeta kot hierarhično, saj jo
poganjajo nižji razredi, ki posnemajo višje. To posnemanje, ki je mogoče
le v relativno odprti družbi, kjer stanovske razlike niso več stabilne, naj bi
⁴ Thorstein Veblen (2007, 49–69) v četrtem poglavju svoje knjige The Theory of the Leisure
Class (prvič izdani leta 1899) izpostavi zavestno trošenje (angl. conspicuous consumption), ki
ga opredeli kot trošenje več denarja za dobrine, kot so te vredne, s to prakso pa posamezniki
želijo impresionirati druge ljudi skozi manifestacijo svoje družbene moči in prestiža.
25
v ozadju tiči prevara (Barnard 2005, 2): »Obleka v naših krajih ljudem pride
prav, kadar želijo nekomu ›zamešati štrene‹, kadar ga nameravajo ukaniti.
Ljudje o kakšni osebi tudi radi rečejo, da je ›volk v ovčji koži‹.« Moda ni le
površinski pojav, ampak gre za temeljno komunikacijsko prakso, za prak-
so, skozi katero lahko učinkovito mislimo družbo oz., natančneje, družbe-
nost. S slednjim mislimo prakse konstruiranja, razločevanja, stratificiranja
ali kot prakso skupinjenja posameznikov znotraj neke populacije. V prej-
šnjih stoletjih je bil osnovni motor osnovanja mode dovoljšna mera druž-
bene stratificiranosti in v konkretni družbi navzoča potreba po socializaciji
ter individualizaciji, danes so dejavniki razvoja mode kompleksnejši. Za za-
četek si lahko pobliže ogledamo Simmlovo razumevanje, kako in zakaj se
vzpostavlja moda (Simmel 1971, 296–301, v Barnard 2005, 16): »Po Simmlo-
vem prepričanju sta ›za osnovanje mode bistveni dve družbeni tendenci‹ in
če bi bila ena od teh v družbi odsotna ali pomanjkljiva, ›se moda ne bo iz-
oblikovala‹.« Modo tako poganjajo posameznikovi napori po pripadnosti
večji družbeni skupini ter hkratna potreba po kreiranju specifične verzije
individualnosti, to pa sta tudi sicer osrednja elementa v Simmlovi sodbi o
vseh družbenih fenomenih, gre torej za konflikt ali napetost med »prila-
goditvijo družbi in posameznikovim odmikom od njenih zahtev« (str. 295,
v Barnard 2005, 16). Za obstoj mode je potrebno, da imajo posamezniki
potrebo po določeni stopnji skupinske pripadnosti ter hkrati potrebo po
izražanju individualnosti v okviru skupine. V kolikor ena od teh sil ne ob-
staja, tudi mode ni (Barnard 2005, 16).
Georg Simmel in Thorstein Veblen,⁴ dva velika avtorja s področja soci-
ologije potrošnje, »razumeta modo tudi kot reakcijo na razkrajanje stabil-
nih stanovskih razlik, kjer prihaja v družbi do možnosti in do prizadevanj
za družbeno mobilnost in kjer mora nova buržoazija vložiti dodatno delo
v vzpostavljanju in ohranjanju svojega položaja, saj ekonomsko bogastvo
ne zadostuje za ugled, potreben je tudi kulturni prestiž in obleka je eden
najpomembnejših načinov, s katerim umestimo sebe in druge v družbeni
svet« (Luthar 2014, 228). Avtorja modo razumeta kot strategijo (raz) loče-
vanja (str. 228): »Oba obravnavo mode utemeljujeta kot hierarhično, saj jo
poganjajo nižji razredi, ki posnemajo višje. To posnemanje, ki je mogoče
le v relativno odprti družbi, kjer stanovske razlike niso več stabilne, naj bi
⁴ Thorstein Veblen (2007, 49–69) v četrtem poglavju svoje knjige The Theory of the Leisure
Class (prvič izdani leta 1899) izpostavi zavestno trošenje (angl. conspicuous consumption), ki
ga opredeli kot trošenje več denarja za dobrine, kot so te vredne, s to prakso pa posamezniki
želijo impresionirati druge ljudi skozi manifestacijo svoje družbene moči in prestiža.
25
