Page 26 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 26
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
vzpostavilo iluzorno identifikacijo z zgornjimi razredi in zato hkrati spro-
žilo spremembo mode pri eliti. Modo torej poganja najprej stalen proces
inovacije in posnemanja, kjer se zdi, prvič, da inovacija praviloma izvira pri
eliti, drugič, da je tekmovanje vedno izraženo s posnemanjem in da torej
v družbi med različnimi družbenimi skupinami (ali okolji) obstaja estet-
ski konsenz glede prestižnih simbolov.« Simmlovo razumevanje mode po-
imenujemo tudi teorija difuzije mode ali teorija kapljic, osnovno izhodišče
teorije pa je ideja, da moda lahko obstaja le v relativno odprti družbi, ki je
sestavljena iz več razredov. V tako zastavljeni konstelaciji si elita preko pri-
svajanja vidnih znakov (denimo obleke) prizadeva, da bi se ločila od mno-
žice prebivalstva. Ker so razredni položaji, torej tudi elitnost elite, vidno
utelešeni in zaznamovani preko oblačilnih praks, pričnejo posamezniki z
nižjim statusom posnemati oblačilne prakse elite, posledično pa tudi rušijo
njen superiorni položaj. Tak proces posnemanja se lahko nenehno ponavlja
navzdol po družbeni lestvi. Ko elitni razred izgubi svojo distinktivnost, je
primoran v izumljanje novih znakov diferenciacije (Pušnik in Fajt 2014b,
10). Kot upravičeno zaznava Ian Woodward (2007, 128), je bilo Simmlovo
poudarjanje nenehnih ciklov posnemanja in imitiranja okusov v prvi vrsti
odraz in produkt njegovega časa: razredni sistemi so bili trdneje določe-
ni in očitnejši kot danes, bilo je relativno manj priložnosti za potrošnjo,
posledično pa tudi okusi niso bilo tako preprosto dosegljivi »za prodajo«.
Posnemanje in razredne razlike sta, skratka, po mnenju Simmla in Veblena
ključna dejavnika. Thorstein Veblen, denimo, sedmo poglavje svoje knjige,
»Dress as an Expression of the Pecuniary Culture«, nameni ravno obleki
in oblačenju, kjer ugotavlja, da ima trošenje oz. izdatki za obleko določeno
prednost pred drugimi oblikami potrošnje, zlasti zato, ker je oblačilo vse-
lej in takoj razvidno ter omogoča nenehno in takojšnje izražanje našega
finančnega položaja (ekonomske moči) vsem udeležencem (Veblen 2007,
111). Tovrstnim premislekom, ki kažejo kompleksen značaj mode, pridamo
še eno misel (Barnard 2005, 26): »[M]oda je proizvod družbe, ki je sestavlje-
na iz več kot enega razreda, in v kateri je pomikanje navzgor med razredi
možno kot tudi zaželeno. Brž ko obstaja tovrstna družba, brž ko obstaja
moderna kapitalistična družba, potemtakem očitno obstaja tudi moda. Iz
tega sklepamo, da moda skoraj praviloma sledi iz tovrstne družbenoeko-
nomske organizacije, ker pa takšna družbenoekonomska organizacija po-
kriva vse večje dele sveta, si ne moremo ravno privoščiti trditve, da je moda
trivialnost.«
Simmel torej modo razume zlasti kot proces razredne diferenciacije.
Drug pomemben teoretik mode, Herbert Blumer (1969), pa je nakazal ne-
26
vzpostavilo iluzorno identifikacijo z zgornjimi razredi in zato hkrati spro-
žilo spremembo mode pri eliti. Modo torej poganja najprej stalen proces
inovacije in posnemanja, kjer se zdi, prvič, da inovacija praviloma izvira pri
eliti, drugič, da je tekmovanje vedno izraženo s posnemanjem in da torej
v družbi med različnimi družbenimi skupinami (ali okolji) obstaja estet-
ski konsenz glede prestižnih simbolov.« Simmlovo razumevanje mode po-
imenujemo tudi teorija difuzije mode ali teorija kapljic, osnovno izhodišče
teorije pa je ideja, da moda lahko obstaja le v relativno odprti družbi, ki je
sestavljena iz več razredov. V tako zastavljeni konstelaciji si elita preko pri-
svajanja vidnih znakov (denimo obleke) prizadeva, da bi se ločila od mno-
žice prebivalstva. Ker so razredni položaji, torej tudi elitnost elite, vidno
utelešeni in zaznamovani preko oblačilnih praks, pričnejo posamezniki z
nižjim statusom posnemati oblačilne prakse elite, posledično pa tudi rušijo
njen superiorni položaj. Tak proces posnemanja se lahko nenehno ponavlja
navzdol po družbeni lestvi. Ko elitni razred izgubi svojo distinktivnost, je
primoran v izumljanje novih znakov diferenciacije (Pušnik in Fajt 2014b,
10). Kot upravičeno zaznava Ian Woodward (2007, 128), je bilo Simmlovo
poudarjanje nenehnih ciklov posnemanja in imitiranja okusov v prvi vrsti
odraz in produkt njegovega časa: razredni sistemi so bili trdneje določe-
ni in očitnejši kot danes, bilo je relativno manj priložnosti za potrošnjo,
posledično pa tudi okusi niso bilo tako preprosto dosegljivi »za prodajo«.
Posnemanje in razredne razlike sta, skratka, po mnenju Simmla in Veblena
ključna dejavnika. Thorstein Veblen, denimo, sedmo poglavje svoje knjige,
»Dress as an Expression of the Pecuniary Culture«, nameni ravno obleki
in oblačenju, kjer ugotavlja, da ima trošenje oz. izdatki za obleko določeno
prednost pred drugimi oblikami potrošnje, zlasti zato, ker je oblačilo vse-
lej in takoj razvidno ter omogoča nenehno in takojšnje izražanje našega
finančnega položaja (ekonomske moči) vsem udeležencem (Veblen 2007,
111). Tovrstnim premislekom, ki kažejo kompleksen značaj mode, pridamo
še eno misel (Barnard 2005, 26): »[M]oda je proizvod družbe, ki je sestavlje-
na iz več kot enega razreda, in v kateri je pomikanje navzgor med razredi
možno kot tudi zaželeno. Brž ko obstaja tovrstna družba, brž ko obstaja
moderna kapitalistična družba, potemtakem očitno obstaja tudi moda. Iz
tega sklepamo, da moda skoraj praviloma sledi iz tovrstne družbenoeko-
nomske organizacije, ker pa takšna družbenoekonomska organizacija po-
kriva vse večje dele sveta, si ne moremo ravno privoščiti trditve, da je moda
trivialnost.«
Simmel torej modo razume zlasti kot proces razredne diferenciacije.
Drug pomemben teoretik mode, Herbert Blumer (1969), pa je nakazal ne-
26
