Page 29 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 29
Kako naredimo dobrine modne
nicam« popularnejših deklet in imajo torej omejen dostop do informacij,
kdaj zamenjati obleko. Cilj je torej v tem, da v pravem trenutku – uskla-
jeno s popularnimi dekleti – spremeniš garderobo. Če naredijo ta prehod
isti dan kot popularna dekleta, potem so jim zelo podobne – in so s tem
tudi na subtilen način pokazale, da so v mreži najpopularnejših deklet in
so bile tudi pravočasno seznanjene glede prehoda na drug stil oblačenja.
Primer je starejšega datuma, slikovito pa pokaže komunikacijsko dimenzi-
jo oblačenja in izpostavi kreativne načine, s katerimi mikroskupnost lahko
komunicira znotraj sebe, kako se pripadniki pogajajo glede svojih statusov
in kako skozi časovno dobro izbran preklop med zimsko ter pomladno gar-
derobo lahko »poveš« bistveno več kot z besedami. Na kaj ciljamo s tem?
Na področju komuniciranja poznamo situacije, kjer sta moč in poobla-
ščenost govorca nujni, da njegove besede ustvarijo »novo stanje stvari«.
Predsednik države lahko odreja splošno mobilizacijo, župan lahko oznani,
da sta osebi poročeni, v tem primeru je avtoriteta govorca nujna, da be-
sede zares opravijo dejanje mobilizacije ali sklepanje zakonske zveze. Kak-
šna pa je vloga besed pri konstrukciji popularnosti ali modnosti? Meni-
mo, da nikakor nimamo predpisanega jezikovnega obrazca, s katerim bi
oseba sebe naredila za popularno ali modno osveščeno, ampak tovrsten
status uprizarjamo z nebesednim komuniciranjem. Na glas izrečena izja-
va »Jaz sem popularna/modno oblečena oseba« bi delovala malce bizar-
no. Ne obstaja torej konvencionalna jezikovna formula, s katero posta-
nemo »modno oblečena oseba«. Ustrezen uptake, torej status popularno-
sti/modnosti, si šele izpogajamo z bolj ali manj posrečeno opravo, opozar-
janje na (ne)posrečenost pa izpostavlja pomembno vlogo naslovljencev v
tem procesu prepoznavanja naše modnosti. Gre za situacije, kjer je posre-
čenost komuniciranja odvisna zlasti od spretnosti govorca. Analogijo lah-
ko najdemo na področju žaljenja; ne moremo nekomu reči »Žalim te« in
pričakovati, da bo naslovljenec potem zares užaljen.⁶
Če se povrnemo h konstrukciji mode, lahko ugotovimo, da gre za zaple-
teno prakso, ki jo podpirajo različne aktivnosti. Modna industrija je svoje-
⁶ Določenih dejanj ne moremo preprosto izpeljati po kakšni vnaprej konvencionalizirani for-
muli, denimo, nikogar ne moremo užaliti oz. sploh žaliti, če rečemo »Žalim te!« (Austin
1990, 92). Govorec tudi ne more biti vselej prepričan, da bo prejemnik prepoznal ustrezno
komunikacijsko namero. Austin (1990, 92) navede prepričljiv primer, da so govorna deja-
nja med seboj precej različna, zlasti na ravni učinkov, torej vplivanja na naslovljenca: »Tako
lahko rečemo ›Dokazujem, da‹ ali ›Svarim vas, da‹, ne moremo pa reči ›Prepričujem vas, da‹
ali ›Vznemirjam vas, da‹. In lahko si pridemo popolnoma na jasno, ali je kdo dokazoval ali
ne, ne da bi se dotaknili vprašanja, ali je koga prepričal ali ne.«
29
nicam« popularnejših deklet in imajo torej omejen dostop do informacij,
kdaj zamenjati obleko. Cilj je torej v tem, da v pravem trenutku – uskla-
jeno s popularnimi dekleti – spremeniš garderobo. Če naredijo ta prehod
isti dan kot popularna dekleta, potem so jim zelo podobne – in so s tem
tudi na subtilen način pokazale, da so v mreži najpopularnejših deklet in
so bile tudi pravočasno seznanjene glede prehoda na drug stil oblačenja.
Primer je starejšega datuma, slikovito pa pokaže komunikacijsko dimenzi-
jo oblačenja in izpostavi kreativne načine, s katerimi mikroskupnost lahko
komunicira znotraj sebe, kako se pripadniki pogajajo glede svojih statusov
in kako skozi časovno dobro izbran preklop med zimsko ter pomladno gar-
derobo lahko »poveš« bistveno več kot z besedami. Na kaj ciljamo s tem?
Na področju komuniciranja poznamo situacije, kjer sta moč in poobla-
ščenost govorca nujni, da njegove besede ustvarijo »novo stanje stvari«.
Predsednik države lahko odreja splošno mobilizacijo, župan lahko oznani,
da sta osebi poročeni, v tem primeru je avtoriteta govorca nujna, da be-
sede zares opravijo dejanje mobilizacije ali sklepanje zakonske zveze. Kak-
šna pa je vloga besed pri konstrukciji popularnosti ali modnosti? Meni-
mo, da nikakor nimamo predpisanega jezikovnega obrazca, s katerim bi
oseba sebe naredila za popularno ali modno osveščeno, ampak tovrsten
status uprizarjamo z nebesednim komuniciranjem. Na glas izrečena izja-
va »Jaz sem popularna/modno oblečena oseba« bi delovala malce bizar-
no. Ne obstaja torej konvencionalna jezikovna formula, s katero posta-
nemo »modno oblečena oseba«. Ustrezen uptake, torej status popularno-
sti/modnosti, si šele izpogajamo z bolj ali manj posrečeno opravo, opozar-
janje na (ne)posrečenost pa izpostavlja pomembno vlogo naslovljencev v
tem procesu prepoznavanja naše modnosti. Gre za situacije, kjer je posre-
čenost komuniciranja odvisna zlasti od spretnosti govorca. Analogijo lah-
ko najdemo na področju žaljenja; ne moremo nekomu reči »Žalim te« in
pričakovati, da bo naslovljenec potem zares užaljen.⁶
Če se povrnemo h konstrukciji mode, lahko ugotovimo, da gre za zaple-
teno prakso, ki jo podpirajo različne aktivnosti. Modna industrija je svoje-
⁶ Določenih dejanj ne moremo preprosto izpeljati po kakšni vnaprej konvencionalizirani for-
muli, denimo, nikogar ne moremo užaliti oz. sploh žaliti, če rečemo »Žalim te!« (Austin
1990, 92). Govorec tudi ne more biti vselej prepričan, da bo prejemnik prepoznal ustrezno
komunikacijsko namero. Austin (1990, 92) navede prepričljiv primer, da so govorna deja-
nja med seboj precej različna, zlasti na ravni učinkov, torej vplivanja na naslovljenca: »Tako
lahko rečemo ›Dokazujem, da‹ ali ›Svarim vas, da‹, ne moremo pa reči ›Prepričujem vas, da‹
ali ›Vznemirjam vas, da‹. In lahko si pridemo popolnoma na jasno, ali je kdo dokazoval ali
ne, ne da bi se dotaknili vprašanja, ali je koga prepričal ali ne.«
29
