Page 31 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 31
Kako naredimo dobrine modne
življenjsko-stilne identitete (Aspers in Godart 2013, 185). Določena vpra-
šanja in prakse, denimo vprašanje okusa, so se premaknila tudi na potro-
šnike. Povečan obseg interakcij med potrošniki, ki niso več pod neposre-
dnim vplivom institucionalnih avtoritet, namreč vodi do formiranja novih
definicij okusa, ki so rezultat medsebojnih interakcij in pogajanj med po-
samezniki (Dolbec in Maciel 2018, 2).
V kolikor razumemo modo kot svojevrstno kroženje pomenov in kon-
vencij, se proces njenega tvorjenja izlušči kot nekakšen krožni proces, v ka-
terem so navzoči odnosi med različnimi akterji, to pa so, denimo, študenti
modnega oblikovanja, modni oblikovalci, neposredni izdelovalci modnih
dobrin (krojači in šivilje) pa seveda manekenke, fotografi, modni uredniki
in drugi, enako pomembni diseminatorji modnih praks, denimo distribu-
terji, posredniki, trgovci in seveda kupci. Na področju mode gre za nene-
hen proces in premikanje od proizvodnje preko distribucije do potrošnje
(Pušnik in Fajt 2014b, 9–10). Moda je tako materialna kot tudi simbolna
praksa; gre za produkcijske prakse, vzporedno s tem pa tudi za simbolne
prakse, z besedami Iana Woodwarda (2007, 14, v Pušnik in Fajt 2014b, 9):
»[O]blačila kot družbeni označevalci so vedno označevalci estetskih kon-
vencij in kulturnih vrednot, povezanih z okusom akterjev.« Simbolna di-
menzija oblačilne kulture se vselej naslavlja tudi na vprašanje, ki smo ga
parafrazirali v izhodiščnem naslovu: »Kako napravimo kaj z oblekami in
one z nami.«
Modo lahko razumemo kot preplet različnih akterjev in dejavnosti, ki so
vstavljeni eden v drugega skoraj kot v brezšivno telo, saj težko trdimo, da
je kateri koli dejavnik oz. faza v polju mode (proizvodnja mode, potrošnja
mode, regulacija mode, reprezentacija mode, identiteta mode) samostoj-
na in neodvisna faza. Vsako fazo lahko razumemo bodisi kot izhodišče in
hkrati tudi kot produkt oz. posledico neke druge faze. Krožnost mode Jo-
anne Entwistle (2000, 1, v Pušnik in Fajt 2014b, 10) ponazori na nasled-
nji način: »[B]rez neštetih šivilj in krojačev ne bi bilo oblek, ki bi jih lahko
konzumirali, brez kulturnih posrednikov, kot so modni novinarji, ki pro-
movirajo modo, se moda kot najnovejši stil ne bi prenašala daleč naokrog;
in če je potrošniki ne bi sprejeli, bi modna oblačila ležala nenošena v tovar-
nah, trgovinah in omarah.« Citirana misel o kroženju vendarle predposta-
vlja določeno linearno in v veliki meri enosmerno kroženje mode, zarisuje
tudi določeno stopnjo vzročno-posledičnih zvez med posameznimi fazami
kroženja. Sodobno gibanje mode je postalo vsaj delno nepredvidljivo oz. so
se akterji kroženja mode razširili; tu mislimo zlasti na sodobne platforme
družbenih medijev ter povečano potencialno komunikacijsko moč posa-
31
življenjsko-stilne identitete (Aspers in Godart 2013, 185). Določena vpra-
šanja in prakse, denimo vprašanje okusa, so se premaknila tudi na potro-
šnike. Povečan obseg interakcij med potrošniki, ki niso več pod neposre-
dnim vplivom institucionalnih avtoritet, namreč vodi do formiranja novih
definicij okusa, ki so rezultat medsebojnih interakcij in pogajanj med po-
samezniki (Dolbec in Maciel 2018, 2).
V kolikor razumemo modo kot svojevrstno kroženje pomenov in kon-
vencij, se proces njenega tvorjenja izlušči kot nekakšen krožni proces, v ka-
terem so navzoči odnosi med različnimi akterji, to pa so, denimo, študenti
modnega oblikovanja, modni oblikovalci, neposredni izdelovalci modnih
dobrin (krojači in šivilje) pa seveda manekenke, fotografi, modni uredniki
in drugi, enako pomembni diseminatorji modnih praks, denimo distribu-
terji, posredniki, trgovci in seveda kupci. Na področju mode gre za nene-
hen proces in premikanje od proizvodnje preko distribucije do potrošnje
(Pušnik in Fajt 2014b, 9–10). Moda je tako materialna kot tudi simbolna
praksa; gre za produkcijske prakse, vzporedno s tem pa tudi za simbolne
prakse, z besedami Iana Woodwarda (2007, 14, v Pušnik in Fajt 2014b, 9):
»[O]blačila kot družbeni označevalci so vedno označevalci estetskih kon-
vencij in kulturnih vrednot, povezanih z okusom akterjev.« Simbolna di-
menzija oblačilne kulture se vselej naslavlja tudi na vprašanje, ki smo ga
parafrazirali v izhodiščnem naslovu: »Kako napravimo kaj z oblekami in
one z nami.«
Modo lahko razumemo kot preplet različnih akterjev in dejavnosti, ki so
vstavljeni eden v drugega skoraj kot v brezšivno telo, saj težko trdimo, da
je kateri koli dejavnik oz. faza v polju mode (proizvodnja mode, potrošnja
mode, regulacija mode, reprezentacija mode, identiteta mode) samostoj-
na in neodvisna faza. Vsako fazo lahko razumemo bodisi kot izhodišče in
hkrati tudi kot produkt oz. posledico neke druge faze. Krožnost mode Jo-
anne Entwistle (2000, 1, v Pušnik in Fajt 2014b, 10) ponazori na nasled-
nji način: »[B]rez neštetih šivilj in krojačev ne bi bilo oblek, ki bi jih lahko
konzumirali, brez kulturnih posrednikov, kot so modni novinarji, ki pro-
movirajo modo, se moda kot najnovejši stil ne bi prenašala daleč naokrog;
in če je potrošniki ne bi sprejeli, bi modna oblačila ležala nenošena v tovar-
nah, trgovinah in omarah.« Citirana misel o kroženju vendarle predposta-
vlja določeno linearno in v veliki meri enosmerno kroženje mode, zarisuje
tudi določeno stopnjo vzročno-posledičnih zvez med posameznimi fazami
kroženja. Sodobno gibanje mode je postalo vsaj delno nepredvidljivo oz. so
se akterji kroženja mode razširili; tu mislimo zlasti na sodobne platforme
družbenih medijev ter povečano potencialno komunikacijsko moč posa-
31
