Page 34 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 34
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
v stanje čiste telesnosti kot spektakla slike v obliki medijske konstrukci-
je realnosti, v tej novi verziji se moda po njegovem prepričanju preobraža
v performativno-konceptualni dogodek, svojevrsten dizajn samega življe-
nja, za katerega so značilne sinkretičnost, hibridnost in eklektičnost.
Moda je po do sedaj uveljavljenih pogledih predpostavljala določeno di-
namiko; polje modnosti je za lastno »modnost« predpostavljalo tudi dolo-
čeno kontrastno ozadje, torej nemodnost. Kreiranje novosti in spremembe
je veljalo kot gibalo mode, zato se v tej luči sprašujemo, kako potemtakem
misliti modo v prihodnost? Ali modo torej res lahko mislimo onkraj oz. zu-
naj družbe in kulture, glede na to, da je moda klasičen primer družbenega
delovanja in komuniciranja? Ali lahko presegamo kulturno predpostavlje-
no konvencijo in normo ter smo hkrati komunikacijsko uspešni? Če govori-
mo o preseganju konvencije, o zapuščanju družbe in kulture, se lahko takoj
vprašamo naslednje: ali lahko, denimo, s svojimi oblačili, izražamo »prese-
ganje konvencije«, ne da bi se pri tem ravno opirali na konvencijo? Ali ni
ravno konvencija oz. kulturno konstruirana meja/norma »ustrezna okoli-
ščina«, ki šele omogoča preseganje meje? Ali in kako lahko oblačilna praksa
sama vzpostavlja realnost, o kateri govori, si lahko posameznik sam sproti
ustvarja pripoved, skozi katero s svojim oblačilnim slogom govori? Komu
govori? Če skuša s svojo opravo pokazati preseganje norme, mora najprej
predpostaviti normo. Če posameznik skuša s svojo oblačilno opravo komu-
nicirati preseganje norme, morajo naslovljenci najprej sploh prepoznati,
kje je norma, ki jo ta posameznik presega. Menimo torej, da je preseganje
meje izredno naporno, če ne docela nemogoče. Poskusi preseganja »kultu-
re«, torej poskusi preseganje tiranije uveljavljenih pomenov, so sicer vital-
ne in osvežujoče prakse, ki pa lahko le prestavljajo mejo v neskončnost,
ne morejo pa jo odstraniti, saj je meja konstitutivna za samo preseganje.
Kako misliti oblačenje kot povsem individualno insceniran komunikacijski
dogodek, kot odmik, kot prehod, ne da bi hkrati predpostavljali kulturno
konvencijo, ki nam omogoči ta prehod?
Moda na načelni ravni vsekakor postaja prehodnejša, vstopanje v mo-
do je možno skozi različna »vrata«, mode ne določajo le domnevni vplivni
centri in pomembneži. Tovrstna fluidnost in policentričnost kaže na »hi-
pertekstualni značaj mode«. S hipertekstualnostjo mislimo naslednje:
– ni vnaprej definiranega središča, kjer se moda poraja (lahko izvira tu-
di na domnevnem obrobju),
– ni več elite in obrobja (podobno kot v primeru hipertekstualne or-
ganizacije besedilnih delov, kjer ni več strogega ločevanja na glavno
34
v stanje čiste telesnosti kot spektakla slike v obliki medijske konstrukci-
je realnosti, v tej novi verziji se moda po njegovem prepričanju preobraža
v performativno-konceptualni dogodek, svojevrsten dizajn samega življe-
nja, za katerega so značilne sinkretičnost, hibridnost in eklektičnost.
Moda je po do sedaj uveljavljenih pogledih predpostavljala določeno di-
namiko; polje modnosti je za lastno »modnost« predpostavljalo tudi dolo-
čeno kontrastno ozadje, torej nemodnost. Kreiranje novosti in spremembe
je veljalo kot gibalo mode, zato se v tej luči sprašujemo, kako potemtakem
misliti modo v prihodnost? Ali modo torej res lahko mislimo onkraj oz. zu-
naj družbe in kulture, glede na to, da je moda klasičen primer družbenega
delovanja in komuniciranja? Ali lahko presegamo kulturno predpostavlje-
no konvencijo in normo ter smo hkrati komunikacijsko uspešni? Če govori-
mo o preseganju konvencije, o zapuščanju družbe in kulture, se lahko takoj
vprašamo naslednje: ali lahko, denimo, s svojimi oblačili, izražamo »prese-
ganje konvencije«, ne da bi se pri tem ravno opirali na konvencijo? Ali ni
ravno konvencija oz. kulturno konstruirana meja/norma »ustrezna okoli-
ščina«, ki šele omogoča preseganje meje? Ali in kako lahko oblačilna praksa
sama vzpostavlja realnost, o kateri govori, si lahko posameznik sam sproti
ustvarja pripoved, skozi katero s svojim oblačilnim slogom govori? Komu
govori? Če skuša s svojo opravo pokazati preseganje norme, mora najprej
predpostaviti normo. Če posameznik skuša s svojo oblačilno opravo komu-
nicirati preseganje norme, morajo naslovljenci najprej sploh prepoznati,
kje je norma, ki jo ta posameznik presega. Menimo torej, da je preseganje
meje izredno naporno, če ne docela nemogoče. Poskusi preseganja »kultu-
re«, torej poskusi preseganje tiranije uveljavljenih pomenov, so sicer vital-
ne in osvežujoče prakse, ki pa lahko le prestavljajo mejo v neskončnost,
ne morejo pa jo odstraniti, saj je meja konstitutivna za samo preseganje.
Kako misliti oblačenje kot povsem individualno insceniran komunikacijski
dogodek, kot odmik, kot prehod, ne da bi hkrati predpostavljali kulturno
konvencijo, ki nam omogoči ta prehod?
Moda na načelni ravni vsekakor postaja prehodnejša, vstopanje v mo-
do je možno skozi različna »vrata«, mode ne določajo le domnevni vplivni
centri in pomembneži. Tovrstna fluidnost in policentričnost kaže na »hi-
pertekstualni značaj mode«. S hipertekstualnostjo mislimo naslednje:
– ni vnaprej definiranega središča, kjer se moda poraja (lahko izvira tu-
di na domnevnem obrobju),
– ni več elite in obrobja (podobno kot v primeru hipertekstualne or-
ganizacije besedilnih delov, kjer ni več strogega ločevanja na glavno
34
