Page 32 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 32
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
meznikov pri konstrukciji pomenov o modi. Platforme omogočajo nov ko-
munikacijski kanal mnenjskih distribucij, toda platforme in posamezniki
s specifično mnenjsko težo, torej različni vplivneži s svojimi sledilci, so ne-
malokrat vpleteni v že obstoječa off-line razmerja moči. Platforme družbe-
nih medijev so sicer razprle možnosti heterogenejšega in večsmernejšega
komunikacijskega kroženja pomenov o modi, a dejansko težko govorimo
o avtonomnem procesu, saj bi potem pričeli verjeti v tehnooptimistično
idejo, da je tehnologija povzročila spremembe v produkciji in kroženju po-
menov o modi.
Platforme so prostori diskutiranja o modi, tam se lahko uporabniki,
vplivneži in sledilci pogajajo o pomenih artiklov, redefinirajo pomene ar-
tiklov, izpostavljajo, kaj jim posamezen artikel »pomeni«, lahko kritizirajo
določeno nošenje artikla kot passé. Vse to je možno, toda ali ni bilo vse to
možno tudi prej? Hitrost in obseg komunikacijskih tokov sta večja, toda
platforme kot tehnologije ne povzročajo večje ali manjše komunikacijske
moči in ne omogočajo večje heterogenosti, tehnologije lahko le povnanjijo
že obstoječa razmerja v družbi. V kroženje mode se je navidezno vpletlo do-
datno število akterjev, več komunicirajočih posameznikov. Dejanska moč
posameznikov kot povsem novih in avtonomnih akterjev ter kreatorjev
pomenov o modi pa je vprašljiva, saj s tem pristanemo na iluzijo ali mit o
kvalitativno povsem drugačni družbi, ki jo zaradi tehnoloških potencialov
sestavljajo avtonomnejši akterji. Prepričanje o »radikalno novem« posa-
mezniku, ki lahko suvereno deluje na platformah družbenih medijev, je le
okrepilo obstoječa razmerja in že izpostavljene centre moči. Tu puščamo ob
strani, da na platformah družbenih medijev lahko zasledimo tudi alterna-
tivne prakse: interesna združenja ali neformalne skupine seveda obstajajo,
toda vzrok njihovega »rojstva« niso tehnologije, ampak motivacije samih
posameznikov.
Posredniki mode in akterji modnih reprezentacij so se torej lahko raz-
širili; modno komuniciranje ni več rezervirano za tradicionalno »poobla-
ščene« nosilce, tudi zaupanje v neke predpostavljene modne avtoritete je
šibkejše. Komunikacijska moč je postala razpršena in se delno odraža tu-
di skozi platforme družbenih medijev, natančneje, preko vpliva, ki obsega
zlasti število sledilcev in akumuliranih všečkov. Komunikacijski kanali so
torej precej bolj raznoliki, toda viri širjenja mode ostajajo precej podobni.
Vplivneži so nemalokrat akterji korporativne ekonomije. Vsekakor obsta-
jajo drugačne in raznolike komunikacijske prakse pogajanja o modi, trditi,
da so se centri širjenja mode povsem spremenili, pa bi bilo vendarle preveč
rokohitrsko.
32
meznikov pri konstrukciji pomenov o modi. Platforme omogočajo nov ko-
munikacijski kanal mnenjskih distribucij, toda platforme in posamezniki
s specifično mnenjsko težo, torej različni vplivneži s svojimi sledilci, so ne-
malokrat vpleteni v že obstoječa off-line razmerja moči. Platforme družbe-
nih medijev so sicer razprle možnosti heterogenejšega in večsmernejšega
komunikacijskega kroženja pomenov o modi, a dejansko težko govorimo
o avtonomnem procesu, saj bi potem pričeli verjeti v tehnooptimistično
idejo, da je tehnologija povzročila spremembe v produkciji in kroženju po-
menov o modi.
Platforme so prostori diskutiranja o modi, tam se lahko uporabniki,
vplivneži in sledilci pogajajo o pomenih artiklov, redefinirajo pomene ar-
tiklov, izpostavljajo, kaj jim posamezen artikel »pomeni«, lahko kritizirajo
določeno nošenje artikla kot passé. Vse to je možno, toda ali ni bilo vse to
možno tudi prej? Hitrost in obseg komunikacijskih tokov sta večja, toda
platforme kot tehnologije ne povzročajo večje ali manjše komunikacijske
moči in ne omogočajo večje heterogenosti, tehnologije lahko le povnanjijo
že obstoječa razmerja v družbi. V kroženje mode se je navidezno vpletlo do-
datno število akterjev, več komunicirajočih posameznikov. Dejanska moč
posameznikov kot povsem novih in avtonomnih akterjev ter kreatorjev
pomenov o modi pa je vprašljiva, saj s tem pristanemo na iluzijo ali mit o
kvalitativno povsem drugačni družbi, ki jo zaradi tehnoloških potencialov
sestavljajo avtonomnejši akterji. Prepričanje o »radikalno novem« posa-
mezniku, ki lahko suvereno deluje na platformah družbenih medijev, je le
okrepilo obstoječa razmerja in že izpostavljene centre moči. Tu puščamo ob
strani, da na platformah družbenih medijev lahko zasledimo tudi alterna-
tivne prakse: interesna združenja ali neformalne skupine seveda obstajajo,
toda vzrok njihovega »rojstva« niso tehnologije, ampak motivacije samih
posameznikov.
Posredniki mode in akterji modnih reprezentacij so se torej lahko raz-
širili; modno komuniciranje ni več rezervirano za tradicionalno »poobla-
ščene« nosilce, tudi zaupanje v neke predpostavljene modne avtoritete je
šibkejše. Komunikacijska moč je postala razpršena in se delno odraža tu-
di skozi platforme družbenih medijev, natančneje, preko vpliva, ki obsega
zlasti število sledilcev in akumuliranih všečkov. Komunikacijski kanali so
torej precej bolj raznoliki, toda viri širjenja mode ostajajo precej podobni.
Vplivneži so nemalokrat akterji korporativne ekonomije. Vsekakor obsta-
jajo drugačne in raznolike komunikacijske prakse pogajanja o modi, trditi,
da so se centri širjenja mode povsem spremenili, pa bi bilo vendarle preveč
rokohitrsko.
32
