Page 35 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 35
Kako naredimo dobrine modne
besedilo in na opombe pod črto, temveč se lahko status obeh zame-
nja; prav tako se potek branja in vstopanje v besedilo lahko pričenjata
na različnih delih besedila),
– status akterja (torej nositelja oblačila) je načeloma mnogo avtono-
mnejši,
– izbire in potencialne konotacije so mnogo odprtejše, vseeno pa ta od-
prtost predpostavlja in tudi reproducira uveljavljeno konotacijo,
– prihaja do svojevrstnega remiksiranja in apropriiranja raznolikih
oblačilnih kosov v nove kontekste, s čimer oblačila pridobijo nove
pomenske konotacije,
– nositelj oblačila po načelu odreži – prilepi vse suvereneje intervenira
v polje mode, ki (lahko) postaja vse bolj »moja moda«.
Vse našteto je tudi odraz splošnih družbeno-kulturnih procesov, v kate-
rih je individualizem pomemben okvir komunikacijskega delovanja, vzpo-
redno pa je za sodobni čas značilno brstenje življenjskih izbir. Posamezniki
– vsaj na deklarativni ravni – niso več ujetniki vnaprej in od zunaj pripisane
identitete, v sodobni družbi je prišlo do preokvirjanja razumevanja iden-
titete. Če so bila nekoč identitetna sidrišča praviloma kategorije razreda,
spola, nacionalnosti, skratka skupnosti, ki jim je posameznik vnaprej pri-
padal in ki so posamezniku nudila zanesljiv identitetni izvir oz. zanesljiv
odgovor na morebitno vprašanje »Kdo sem in od kje prihajam?« in če je
bilo določeno sidranje v teh identitetah skorajda nujna dimenzija posame-
znikove identitete, so sodobnejša razumevanja identitete tovrsten okvir
razrahljale, samo identiteto pa razumejo na bistveno bolj procesen in od-
prt način.
V skladu z zgoraj zapisanim lahko trdimo, da je danes moda nekoliko
manj »semiotična« oz. natančneje: posamezniki oblačenja ne razumejo več
strogo »semiotično« in se torej ne oblačijo striktno »semiotično« v smi-
slu doslednega upoštevanja kulturno uveljavljenih konvencij »kaj pomeni
oblačilo X«, manj je tudi spraševanja »kaj sporočam okolici, če si nadenem
oblačilo X«, saj se posamezniki preko oblačenja tudi nenehno »resetirajo«
in ponovno izumljajo.
V času poudarjenega individualizma in bujnega produciranja življenj-
skih stilov ter izbir ima posameznik na voljo vse več orodij za komunici-
ranje lastne modernosti. »Živimo v dobi vizualizacije, ko postajata videz in
oblika pomembna atributa uspešnega delovanja na mnogih področjih, na
modnem še toliko bolj. Bolj kot kvaliteta, postaja za mlajše generacije vse
pomembnejše dohitevanje trendov. Življenje je postalo dinamično, posa-
35
besedilo in na opombe pod črto, temveč se lahko status obeh zame-
nja; prav tako se potek branja in vstopanje v besedilo lahko pričenjata
na različnih delih besedila),
– status akterja (torej nositelja oblačila) je načeloma mnogo avtono-
mnejši,
– izbire in potencialne konotacije so mnogo odprtejše, vseeno pa ta od-
prtost predpostavlja in tudi reproducira uveljavljeno konotacijo,
– prihaja do svojevrstnega remiksiranja in apropriiranja raznolikih
oblačilnih kosov v nove kontekste, s čimer oblačila pridobijo nove
pomenske konotacije,
– nositelj oblačila po načelu odreži – prilepi vse suvereneje intervenira
v polje mode, ki (lahko) postaja vse bolj »moja moda«.
Vse našteto je tudi odraz splošnih družbeno-kulturnih procesov, v kate-
rih je individualizem pomemben okvir komunikacijskega delovanja, vzpo-
redno pa je za sodobni čas značilno brstenje življenjskih izbir. Posamezniki
– vsaj na deklarativni ravni – niso več ujetniki vnaprej in od zunaj pripisane
identitete, v sodobni družbi je prišlo do preokvirjanja razumevanja iden-
titete. Če so bila nekoč identitetna sidrišča praviloma kategorije razreda,
spola, nacionalnosti, skratka skupnosti, ki jim je posameznik vnaprej pri-
padal in ki so posamezniku nudila zanesljiv identitetni izvir oz. zanesljiv
odgovor na morebitno vprašanje »Kdo sem in od kje prihajam?« in če je
bilo določeno sidranje v teh identitetah skorajda nujna dimenzija posame-
znikove identitete, so sodobnejša razumevanja identitete tovrsten okvir
razrahljale, samo identiteto pa razumejo na bistveno bolj procesen in od-
prt način.
V skladu z zgoraj zapisanim lahko trdimo, da je danes moda nekoliko
manj »semiotična« oz. natančneje: posamezniki oblačenja ne razumejo več
strogo »semiotično« in se torej ne oblačijo striktno »semiotično« v smi-
slu doslednega upoštevanja kulturno uveljavljenih konvencij »kaj pomeni
oblačilo X«, manj je tudi spraševanja »kaj sporočam okolici, če si nadenem
oblačilo X«, saj se posamezniki preko oblačenja tudi nenehno »resetirajo«
in ponovno izumljajo.
V času poudarjenega individualizma in bujnega produciranja življenj-
skih stilov ter izbir ima posameznik na voljo vse več orodij za komunici-
ranje lastne modernosti. »Živimo v dobi vizualizacije, ko postajata videz in
oblika pomembna atributa uspešnega delovanja na mnogih področjih, na
modnem še toliko bolj. Bolj kot kvaliteta, postaja za mlajše generacije vse
pomembnejše dohitevanje trendov. Življenje je postalo dinamično, posa-
35
