Page 38 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 38
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
vidikov hitre mode¹⁰ (angl. fast fashion) pa tudi v raziskovanje počasne mo-
de¹¹ in družbeno odgovornega potrošništva kot odgovor na hitro modo.
Pandemija covida-19 je v tovrstne procese zarezala še globlje in nakazala
možne rešitve. V času epidemije so ljudje prenehali množično nakupova-
ti oblačila, to pa je še posebej prizadelo znamke z množično proizvodnjo
oblačil, ki so ostale z obilico neprodanega blaga. Elizabeth Segran v članku
»Reševanje mode« (2020, 8–9) predstavi modno oblikovalko Misho Nonoo,
ki se je pred nekaj leti odločila za drugačen poslovni model; pričela je izde-
lovati oblačila po naročilu. Oblačila so tovarne pričele izdelovati šele, ko jih
je stranka naročila. Epidemija zato oblikovalki ni povzročila resnejših te-
žav, saj se je hitro odzvala novemu povpraševanju po »gospodinjskih« kosih
oblačil (denimo trenirke), oblačila pa posledično niso obtičala v skladiščih
(Segran 2020, 8): »McKinseyevo Poročilo o modi za leto 2019 je napoveda-
lo, da bo izdelovanje oblačil po naročilu do leta 2025 prevladalo, ker bodo
znamke tako zmanjšale prevelike zaloge in se hitreje prilagodile zahtevam
potrošnikov. Poročilo navaja, da manjše znamke, kot je Misha Nonoo, do-
kazujejo, kako učinkovito je lahko izdelovanje oblačil po naročilu, in da jih
bodo velika modna podjetja kmalu začela posnemati. To že opažajo.« Ta-
ko zastavljen poslovni model seveda predpostavlja določeno preusmeritev
proizvodnje; namesto raznolikih in hipertrendovskih oblačil, ki se menja-
vajo po možnosti vsak teden, blagovna znamka ponudi le osnovne modele,
ki pa jih lahko prodajajo dolga leta. Poslovni model je potencialno zanimiv
tudi za znamke hitre mode, »ker se lahko tako hitro odzivajo na najnovej-
še modne smernice, hkrati pa se izognejo potrati z odvečnimi kosi obla-
čil in zniževanju cen« (Segran 2020, 9). Če splošni oceni, po kateri znam-
kam hitre mode¹²prodaja že nekaj časa pada, znamkam, ki so se usmerile v
proizvodnjo osnovnih oblačil, nevezanih na sezono, pa cveti, pristavimo še
povanje – odločitev o nakupu modnega proizvoda se pogosto sprejme na samemu mestu
nakupa; (d) zelo konkurenčno tržišče – stalna potreba po »osveževanju« razpona/obsega
proizvodov s pomočjo razširjanja števila »sezon« (Christopher, Lowson in Peck 2004, 367, v
Grilec 2018, 202).
¹⁰ Gl. Byun in Sternquist (2008 v Grilec 2018, 203), Bruce in Daly (2006 v Grilec 2018, 203),
Turker in Altuntas (2014 v Grilec 2018, 203), Choi idr. (2014 v Grilec 2018, 203) ter Park in
Kim (2016 v Grilec 2018, 203).
¹¹ Gl. Ertekin in Atik (2015), Pookulangara in Shepard (2013 v Grilec 2018, 204), Jung in Jin
(2014 v Grilec 2018, 204) ter Watson in Yan (2013 v Grilec 2018, 204–205).
¹² V letu 2020 so partnerji Zavod za pravično trgovino, 3Muhe, Društvo Ekologi brez meja
in Focus, društvo za sonaraven razvoj pričeli z izvajanjem projekta Obleka naredi člove-
ka, ki ga v celoti financira Active Citizens Fund v Sloveniji. Cilji raziskave so bili naslednji:
(a) pridobiti čim natančnejše podatke o stanju na področju oblačil v Sloveniji, (b) doseči še
večjo ozaveščenost potrošnikov o problematiki oblačil z vidika prekomerne potrošnje ter
38
vidikov hitre mode¹⁰ (angl. fast fashion) pa tudi v raziskovanje počasne mo-
de¹¹ in družbeno odgovornega potrošništva kot odgovor na hitro modo.
Pandemija covida-19 je v tovrstne procese zarezala še globlje in nakazala
možne rešitve. V času epidemije so ljudje prenehali množično nakupova-
ti oblačila, to pa je še posebej prizadelo znamke z množično proizvodnjo
oblačil, ki so ostale z obilico neprodanega blaga. Elizabeth Segran v članku
»Reševanje mode« (2020, 8–9) predstavi modno oblikovalko Misho Nonoo,
ki se je pred nekaj leti odločila za drugačen poslovni model; pričela je izde-
lovati oblačila po naročilu. Oblačila so tovarne pričele izdelovati šele, ko jih
je stranka naročila. Epidemija zato oblikovalki ni povzročila resnejših te-
žav, saj se je hitro odzvala novemu povpraševanju po »gospodinjskih« kosih
oblačil (denimo trenirke), oblačila pa posledično niso obtičala v skladiščih
(Segran 2020, 8): »McKinseyevo Poročilo o modi za leto 2019 je napoveda-
lo, da bo izdelovanje oblačil po naročilu do leta 2025 prevladalo, ker bodo
znamke tako zmanjšale prevelike zaloge in se hitreje prilagodile zahtevam
potrošnikov. Poročilo navaja, da manjše znamke, kot je Misha Nonoo, do-
kazujejo, kako učinkovito je lahko izdelovanje oblačil po naročilu, in da jih
bodo velika modna podjetja kmalu začela posnemati. To že opažajo.« Ta-
ko zastavljen poslovni model seveda predpostavlja določeno preusmeritev
proizvodnje; namesto raznolikih in hipertrendovskih oblačil, ki se menja-
vajo po možnosti vsak teden, blagovna znamka ponudi le osnovne modele,
ki pa jih lahko prodajajo dolga leta. Poslovni model je potencialno zanimiv
tudi za znamke hitre mode, »ker se lahko tako hitro odzivajo na najnovej-
še modne smernice, hkrati pa se izognejo potrati z odvečnimi kosi obla-
čil in zniževanju cen« (Segran 2020, 9). Če splošni oceni, po kateri znam-
kam hitre mode¹²prodaja že nekaj časa pada, znamkam, ki so se usmerile v
proizvodnjo osnovnih oblačil, nevezanih na sezono, pa cveti, pristavimo še
povanje – odločitev o nakupu modnega proizvoda se pogosto sprejme na samemu mestu
nakupa; (d) zelo konkurenčno tržišče – stalna potreba po »osveževanju« razpona/obsega
proizvodov s pomočjo razširjanja števila »sezon« (Christopher, Lowson in Peck 2004, 367, v
Grilec 2018, 202).
¹⁰ Gl. Byun in Sternquist (2008 v Grilec 2018, 203), Bruce in Daly (2006 v Grilec 2018, 203),
Turker in Altuntas (2014 v Grilec 2018, 203), Choi idr. (2014 v Grilec 2018, 203) ter Park in
Kim (2016 v Grilec 2018, 203).
¹¹ Gl. Ertekin in Atik (2015), Pookulangara in Shepard (2013 v Grilec 2018, 204), Jung in Jin
(2014 v Grilec 2018, 204) ter Watson in Yan (2013 v Grilec 2018, 204–205).
¹² V letu 2020 so partnerji Zavod za pravično trgovino, 3Muhe, Društvo Ekologi brez meja
in Focus, društvo za sonaraven razvoj pričeli z izvajanjem projekta Obleka naredi člove-
ka, ki ga v celoti financira Active Citizens Fund v Sloveniji. Cilji raziskave so bili naslednji:
(a) pridobiti čim natančnejše podatke o stanju na področju oblačil v Sloveniji, (b) doseči še
večjo ozaveščenost potrošnikov o problematiki oblačil z vidika prekomerne potrošnje ter
38
