Page 40 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 40
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
šnji kulturi »ni mogoče ne komunicirati«. Tudi oseba, ki trdi, da se oblači
zgolj zato, »da je ne zebe«, »da ji ni vroče«, s tem nekaj komunicira, denimo
odsotnost zanimanja za modne zapovedi, in s tem bolj ali manj zavestno
kljubuje nekaterim sodobnim komunikacijskim okvirom, a tudi njena drža
je vseeno določen »statement«.
Rabe in funkcije oblačil so po mnenju Barnarda (2005) družbene in kul-
turne, z njimi marsikaj »povemo«. Avtor navaja zanimivo metaforo Mary
Douglas, ki rabe dobrin skrči na dve osnovni obliki, na ograje in mostove
(Douglas in Isherwood 1979, 12, v Barnard 2005, 54): »[D]obrine so nevtral-
ne, njihove rabe pa družbene; lahko nam služijo kot ograje ali kot mostovi.«
V pojasnilo navedimo še naslednje (Barnard 2005, 54): »Kadar modne izdel-
ke in oblačila pojmujemo kot ograjo, takrat zamejijo eno skupino od druge,
zagotovijo, da ena identiteta ostane ločena od druge identitete in drugač-
na od nje. Kadar pa imamo modne izdelke in oblačila za mostove, takrat
omogočajo članom neke skupine, da si delijo skupno identiteto ter omogo-
čajo način ali kraj srečanja.« Preko mode in oblačenja torej družbene sku-
pine vzpostavljajo in ohranjajo položaje nadrejenosti in podrejenosti, gre
za navidezno nazorno prakso, ki kaže na razlike med razredi, čeprav gre
dejansko za invencijo razlik. Razlike v oblačilnih praksah torej ne odražajo
razlik, ampak jih šele konstruirajo, ti položaji nadrejenosti in podrejeno-
sti pa se v vnazajski perspektivi tako tistim, ki so na položajih oblasti, kot
tistim, ki so na položajih podrejenosti, prikazujejo kot naravni in zakoniti
(str. 56). Prav prepričanje, da gre za naravne položaje, ki si jih posamezni-
ki »zaslužijo«, je temeljni ideološki učinek. Primer mostov in ograj bomo
konkretizirali kar z Barnardovim primerom Anglije iz 18. stoletja (str. 57):
»Dokler je bil potiskani bombaž drag, so ga srednji in višji razredi z vese-
ljem nosili, da bi se s tem ločili od njim družbeno podrejenih sodobnikov;
z veseljem so ga uporabljali, da so pokazali, kako se njihovo doživljanje in
razumevanje sveta razlikuje od doživljanja in razumevanja nižjih razredov.
Ko se je potiskanemu bombažnemu suknu znižala cena, so nižji razredi
ugotovili, da ga lahko uporabljajo za spodnašanje in spodkopavanje polo-
žaja nadmoči, ki so ga uživali višji razredi; z nošnjo tega blaga so lahko
oslabili razliko med razredi. In tako so bili višji razredi primorani poiskati
nekaj drugega, s čimer so ponovno vzpostavili svojo različnost in označili
svojo nadvlado.« Motiv modnega oblačenja je bil in je nemalokrat tudi da-
nes vzpostavljanje in ohranjanje razlik. Moda je tipičen primer performa-
tivne prakse: pogosto je samonanašajoča, sama vzpostavlja pogoje lastne
produkcije in ob tem proizvaja tudi »elito«, ki se prav z modo skuša ločiti
od navadnih ljudi. Proizvajanje distinkcije skozi modo se pogosto vzpo-
40
šnji kulturi »ni mogoče ne komunicirati«. Tudi oseba, ki trdi, da se oblači
zgolj zato, »da je ne zebe«, »da ji ni vroče«, s tem nekaj komunicira, denimo
odsotnost zanimanja za modne zapovedi, in s tem bolj ali manj zavestno
kljubuje nekaterim sodobnim komunikacijskim okvirom, a tudi njena drža
je vseeno določen »statement«.
Rabe in funkcije oblačil so po mnenju Barnarda (2005) družbene in kul-
turne, z njimi marsikaj »povemo«. Avtor navaja zanimivo metaforo Mary
Douglas, ki rabe dobrin skrči na dve osnovni obliki, na ograje in mostove
(Douglas in Isherwood 1979, 12, v Barnard 2005, 54): »[D]obrine so nevtral-
ne, njihove rabe pa družbene; lahko nam služijo kot ograje ali kot mostovi.«
V pojasnilo navedimo še naslednje (Barnard 2005, 54): »Kadar modne izdel-
ke in oblačila pojmujemo kot ograjo, takrat zamejijo eno skupino od druge,
zagotovijo, da ena identiteta ostane ločena od druge identitete in drugač-
na od nje. Kadar pa imamo modne izdelke in oblačila za mostove, takrat
omogočajo članom neke skupine, da si delijo skupno identiteto ter omogo-
čajo način ali kraj srečanja.« Preko mode in oblačenja torej družbene sku-
pine vzpostavljajo in ohranjajo položaje nadrejenosti in podrejenosti, gre
za navidezno nazorno prakso, ki kaže na razlike med razredi, čeprav gre
dejansko za invencijo razlik. Razlike v oblačilnih praksah torej ne odražajo
razlik, ampak jih šele konstruirajo, ti položaji nadrejenosti in podrejeno-
sti pa se v vnazajski perspektivi tako tistim, ki so na položajih oblasti, kot
tistim, ki so na položajih podrejenosti, prikazujejo kot naravni in zakoniti
(str. 56). Prav prepričanje, da gre za naravne položaje, ki si jih posamezni-
ki »zaslužijo«, je temeljni ideološki učinek. Primer mostov in ograj bomo
konkretizirali kar z Barnardovim primerom Anglije iz 18. stoletja (str. 57):
»Dokler je bil potiskani bombaž drag, so ga srednji in višji razredi z vese-
ljem nosili, da bi se s tem ločili od njim družbeno podrejenih sodobnikov;
z veseljem so ga uporabljali, da so pokazali, kako se njihovo doživljanje in
razumevanje sveta razlikuje od doživljanja in razumevanja nižjih razredov.
Ko se je potiskanemu bombažnemu suknu znižala cena, so nižji razredi
ugotovili, da ga lahko uporabljajo za spodnašanje in spodkopavanje polo-
žaja nadmoči, ki so ga uživali višji razredi; z nošnjo tega blaga so lahko
oslabili razliko med razredi. In tako so bili višji razredi primorani poiskati
nekaj drugega, s čimer so ponovno vzpostavili svojo različnost in označili
svojo nadvlado.« Motiv modnega oblačenja je bil in je nemalokrat tudi da-
nes vzpostavljanje in ohranjanje razlik. Moda je tipičen primer performa-
tivne prakse: pogosto je samonanašajoča, sama vzpostavlja pogoje lastne
produkcije in ob tem proizvaja tudi »elito«, ki se prav z modo skuša ločiti
od navadnih ljudi. Proizvajanje distinkcije skozi modo se pogosto vzpo-
40
