Page 42 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 42
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
svoje uporabnike. Oblačila zunaj družbenega konteksta nimajo nikakršnih
bolj ali manj skritih pomenov, sploh nimajo pomenov. Pomen pridobijo za-
to, ker se nahajajo v določenih družbenih relacijah in kontekstih (Aspers
in Godart 2013, 183–184). Ne zadošča torej, da oseba obleče določene kose
oblačil in bo s takšno opravo sporočila svojo modno osveščenost, ampak
mora njeno modno osveščenost tudi nekdo »prebrati« in prepoznati. Člani
družbene skupine morajo prepoznati, da ima oseba komunikacijsko name-
ro, da bi bila prepoznana kot modno osveščena oseba. Tovrstno sporočilo ji
ne zagotavlja samo oblačilo, šele konkreten in ustrezen kulturni kontekst
(prostor, čas, kulturne okoliščine) omogoči ustrezno prepoznavanje njene
komunikacijske namere. Kontekst in materialne okoliščine pa niso nuj-
ne le za komunikacijsko delovanje, temveč nasploh za celotno družbeno
prakso.
Družbeno delovanje posameznika je torej odraz okoliščin, pravil in kon-
vencij, preko katerih posamezniki šele lahko sporočajo. Pravila, norme in
konvencije tudi omogočajo, da določeno delovanje postane »pomenljivo«,
da torej določeno delovanje razumemo kot točno določeno delovanje. Dru-
gače rečeno: upoštevanje pravil omogoči, da prejemniki prepoznajo naše
delovanje kot, denimo, »modno oblačenje«. Modno oblačenje pa seveda ne
zadeva samo uporabe predmetov ali telesa, ampak pomeni specifično prak-
so, ki je nosilec delovanja. S tem želimo opozoriti, da je praksa bistveni del
procesa, specifična družbena praksa vsebuje oz. predpostavlja upoštevanje
specifičnih oblik vednosti. Vednost ne pomeni le »vedeti«, ampak vključu-
je načine razumevanja, specifičen »know-how«, specifične načine doživlja-
nja v povezavi s specifično prakso. V praksi se tudi izraža specifičen način
»razumevanja sveta«, ki vključuje razumevanje objektov, ljudi, samega se-
be, to razumevanje pa je v veliki meri implicitno in zgodovinsko-kulturno
specifično. Nosilec določene prakse ni avtor prakse, ampak gre bolj za ruti-
niziran in družbeno določen (reguliran) način reprodukcije kolektivne ve-
dnosti. Ta vednost o praksi je kolektivna, skupna vednost. Reckwitz opo-
zarja na družbenost in kolektivnost praks, kot primer pa navaja prakso
zaljubljanja, ki ni neka specifična posameznikova inovacija, zaljubljenost
kot praksa ne »odseva« iz središča posameznika, ampak praksa zaljublja-
nja kot kulturna praksa sestoji iz vzorca rutiniziranega telesnega obnaša-
nja ter določenega načina razumevanja sebe in druge osebe, v katero se
zaljubimo. Praksa zaljubljanja seveda vključuje tudi določene vidike emo-
cionalnosti, ki so tipične za to prakso, gre – kot trdi Reckwitz – za spe-
cifičen »know-how«, specifičen rutiniziran način intencionalnosti, kako si
nekaj želeti. Posledično emocije niso toliko stvar posameznika, ampak so
42
svoje uporabnike. Oblačila zunaj družbenega konteksta nimajo nikakršnih
bolj ali manj skritih pomenov, sploh nimajo pomenov. Pomen pridobijo za-
to, ker se nahajajo v določenih družbenih relacijah in kontekstih (Aspers
in Godart 2013, 183–184). Ne zadošča torej, da oseba obleče določene kose
oblačil in bo s takšno opravo sporočila svojo modno osveščenost, ampak
mora njeno modno osveščenost tudi nekdo »prebrati« in prepoznati. Člani
družbene skupine morajo prepoznati, da ima oseba komunikacijsko name-
ro, da bi bila prepoznana kot modno osveščena oseba. Tovrstno sporočilo ji
ne zagotavlja samo oblačilo, šele konkreten in ustrezen kulturni kontekst
(prostor, čas, kulturne okoliščine) omogoči ustrezno prepoznavanje njene
komunikacijske namere. Kontekst in materialne okoliščine pa niso nuj-
ne le za komunikacijsko delovanje, temveč nasploh za celotno družbeno
prakso.
Družbeno delovanje posameznika je torej odraz okoliščin, pravil in kon-
vencij, preko katerih posamezniki šele lahko sporočajo. Pravila, norme in
konvencije tudi omogočajo, da določeno delovanje postane »pomenljivo«,
da torej določeno delovanje razumemo kot točno določeno delovanje. Dru-
gače rečeno: upoštevanje pravil omogoči, da prejemniki prepoznajo naše
delovanje kot, denimo, »modno oblačenje«. Modno oblačenje pa seveda ne
zadeva samo uporabe predmetov ali telesa, ampak pomeni specifično prak-
so, ki je nosilec delovanja. S tem želimo opozoriti, da je praksa bistveni del
procesa, specifična družbena praksa vsebuje oz. predpostavlja upoštevanje
specifičnih oblik vednosti. Vednost ne pomeni le »vedeti«, ampak vključu-
je načine razumevanja, specifičen »know-how«, specifične načine doživlja-
nja v povezavi s specifično prakso. V praksi se tudi izraža specifičen način
»razumevanja sveta«, ki vključuje razumevanje objektov, ljudi, samega se-
be, to razumevanje pa je v veliki meri implicitno in zgodovinsko-kulturno
specifično. Nosilec določene prakse ni avtor prakse, ampak gre bolj za ruti-
niziran in družbeno določen (reguliran) način reprodukcije kolektivne ve-
dnosti. Ta vednost o praksi je kolektivna, skupna vednost. Reckwitz opo-
zarja na družbenost in kolektivnost praks, kot primer pa navaja prakso
zaljubljanja, ki ni neka specifična posameznikova inovacija, zaljubljenost
kot praksa ne »odseva« iz središča posameznika, ampak praksa zaljublja-
nja kot kulturna praksa sestoji iz vzorca rutiniziranega telesnega obnaša-
nja ter določenega načina razumevanja sebe in druge osebe, v katero se
zaljubimo. Praksa zaljubljanja seveda vključuje tudi določene vidike emo-
cionalnosti, ki so tipične za to prakso, gre – kot trdi Reckwitz – za spe-
cifičen »know-how«, specifičen rutiniziran način intencionalnosti, kako si
nekaj želeti. Posledično emocije niso toliko stvar posameznika, ampak so
42
