Page 41 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 41
Kako komuniciramo modnost
stavlja zato, da prikrije sam manko distinkcije (Praprotnik 2013, 144). Če
stvar konkretiziramo in pomislimo na slovensko novodobno uprizarjanje
»elitnosti«, je zelo očitno, kako si višji razredi oz. elite pri nas prizadeva-
jo preko mode in oblačenja naturalizirati svoj privilegirani status (Kotnik
2014, 249): »Naši elitni predstavniki modo in oblačenje jemljejo kot obli-
ko skrbi za to, da so njihovi pridobljeni družbeni položaji videti legitimni,
skorajda naravni in ne rezultat njim naklonjenih družbenih konstelacij in
zgodovinskih okoliščin.« Moda oz. modno oblačenje je njihov poskus natu-
ralizirati svoj status, saj se v svoji intimi dobro zavedajo, da njihov status ni
rezultat kakšnih globljih habitusnih predispozicij. Zato je moda enkraten
performativni obrazec, z modo se elitni predstavniki prepoznavajo med
seboj, zlasti pa postajajo to, kar pač so – torej elita –, šele, če jih ljudstvo
prepozna za elito (Praprotnik 2013, 145).
Proces prepoznavanja seveda zahteva seznanjenost s kodi modnega
oblačenja. Pri razumevanju mode kot komunikacijskem procesu se torej
zlasti opiramo na semiotično šolo komuniciranja,¹³ po kateri pomen ni
uskladiščen v besedah ali stvareh, pomen se ne pošilja kot že izdelan »pa-
ket«, ampak ga določajo bralci (gledalci) skozi proces interpretacije oz.
skozi proces branja teksta. Tekst je v tem primeru mišljen zelo široko:
besede, vizualni znaki, torej tudi oblačenje. Pomeni niso vsebovani v spo-
ročilih, ampak pomene določajo prejemniki preko procesa interpretacije.
Pripadniki iste kulture na podobne (ali skoraj identične) načine »prebe-
rejo« določene tekste ali vizualne znake, tudi določene kose oblačil oz.
kombinacijo oblačil. Če kulturo razumemo kot sistem določenih kodov ko-
municiranja, potem ugotovimo, da oblačila ničesar ne sporočajo, ampak da
se pomeni kosov oblačil ustvarijo šele v stiku pošiljatelja in prejemnika, oz.
drugače rečeno: šele prejemnik oz., splošneje rečeno, »bralec« v končni fazi
določa pomen posameznih oblačil in intendirano komunikacijsko intenco
pošiljatelja. Oblačila so podobni artefakti kot besede. Na materialni, ču-
tno zaznavni ravni oblačila lahko pomenijo kar koli. Šele osebe, ki poznajo
skupen sistem pravil – podobno kot obstajajo pravila v jeziku –, lahko ra-
zumejo pomen oblačila oz. lahko »preberejo« oblačila na točno določen,
konvencionalen način. Situacijo lahko predstavimo še nekoliko drugače:
predmet ima tako denotativni pomen (ekstenzivni pomen, tisto, kar vidi-
mo), poleg tega pa ima tudi konotativni pomen, torej pomen za pripadnike,
ki poznajo sistem pravil. Denotacija se nanaša na značilnosti oblačila (bar-
va in surovinska sestava), konotacija pa na pomen oblačila, kot ga ima za
¹³ Več o različnih modelih komuniciranja najdemo v Fiske (2005).
41
stavlja zato, da prikrije sam manko distinkcije (Praprotnik 2013, 144). Če
stvar konkretiziramo in pomislimo na slovensko novodobno uprizarjanje
»elitnosti«, je zelo očitno, kako si višji razredi oz. elite pri nas prizadeva-
jo preko mode in oblačenja naturalizirati svoj privilegirani status (Kotnik
2014, 249): »Naši elitni predstavniki modo in oblačenje jemljejo kot obli-
ko skrbi za to, da so njihovi pridobljeni družbeni položaji videti legitimni,
skorajda naravni in ne rezultat njim naklonjenih družbenih konstelacij in
zgodovinskih okoliščin.« Moda oz. modno oblačenje je njihov poskus natu-
ralizirati svoj status, saj se v svoji intimi dobro zavedajo, da njihov status ni
rezultat kakšnih globljih habitusnih predispozicij. Zato je moda enkraten
performativni obrazec, z modo se elitni predstavniki prepoznavajo med
seboj, zlasti pa postajajo to, kar pač so – torej elita –, šele, če jih ljudstvo
prepozna za elito (Praprotnik 2013, 145).
Proces prepoznavanja seveda zahteva seznanjenost s kodi modnega
oblačenja. Pri razumevanju mode kot komunikacijskem procesu se torej
zlasti opiramo na semiotično šolo komuniciranja,¹³ po kateri pomen ni
uskladiščen v besedah ali stvareh, pomen se ne pošilja kot že izdelan »pa-
ket«, ampak ga določajo bralci (gledalci) skozi proces interpretacije oz.
skozi proces branja teksta. Tekst je v tem primeru mišljen zelo široko:
besede, vizualni znaki, torej tudi oblačenje. Pomeni niso vsebovani v spo-
ročilih, ampak pomene določajo prejemniki preko procesa interpretacije.
Pripadniki iste kulture na podobne (ali skoraj identične) načine »prebe-
rejo« določene tekste ali vizualne znake, tudi določene kose oblačil oz.
kombinacijo oblačil. Če kulturo razumemo kot sistem določenih kodov ko-
municiranja, potem ugotovimo, da oblačila ničesar ne sporočajo, ampak da
se pomeni kosov oblačil ustvarijo šele v stiku pošiljatelja in prejemnika, oz.
drugače rečeno: šele prejemnik oz., splošneje rečeno, »bralec« v končni fazi
določa pomen posameznih oblačil in intendirano komunikacijsko intenco
pošiljatelja. Oblačila so podobni artefakti kot besede. Na materialni, ču-
tno zaznavni ravni oblačila lahko pomenijo kar koli. Šele osebe, ki poznajo
skupen sistem pravil – podobno kot obstajajo pravila v jeziku –, lahko ra-
zumejo pomen oblačila oz. lahko »preberejo« oblačila na točno določen,
konvencionalen način. Situacijo lahko predstavimo še nekoliko drugače:
predmet ima tako denotativni pomen (ekstenzivni pomen, tisto, kar vidi-
mo), poleg tega pa ima tudi konotativni pomen, torej pomen za pripadnike,
ki poznajo sistem pravil. Denotacija se nanaša na značilnosti oblačila (bar-
va in surovinska sestava), konotacija pa na pomen oblačila, kot ga ima za
¹³ Več o različnih modelih komuniciranja najdemo v Fiske (2005).
41
