Page 43 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 43
Kako komuniciramo modnost
kot oblika védenja stvar specifične prakse. Vsaka praksa vsebuje določe-
no, zanjo specifično emocionalnost (kar lahko pomeni tudi visoko stopnjo
nadzora čustev). Želje in čustva zatorej ne pripadajo posamezniku, ampak
v obliki vednosti pripadajo praksam. Praks potemtakem ne smemo razu-
meti kot zgolj določenih vedenj, ampak se moramo zavedati kulturnih ko-
dov, ki določajo prakse. Preko poznavanja specifičnih kulturnih kodov do-
ločeno obnašanje tudi šele zares postane nosilec določene prakse (Reckwitz
2002, 253–254), s tem pa želimo opozoriti na reguliranost kot konstitutiv-
ni element prakse, oz., drugače rečeno, prakse so »regulirano obnašanje,
katerega sestavni del je specifično védenje« (Reckwitz 2006, 37, v Luthar in
Pušnik 2018, 67). Reguliranost je torej pogoj za pomenljivost praks, da do-
ločeno prakso prepoznamo kot specifično, je treba dejanja izpeljati na nek
družbeno prepoznan in reguliran način (Downes 1998, 275–322, v Prapro-
tnik 2013, 139–140): »Družbeno delovanje je v svojem bistvu pravzaprav
regulirano vedenje, vedno v skladu z nekimi pravili. Ko ljudje nekaj poč-
nejo, npr. ko volijo na volitvah, ko sodelujejo v konverzaciji ali ko igrajo
tenis, je identifikacija njihovega vedenja kot prav te aktivnosti (voljenja,
govorjenja, igranja tenisa) v bistvu izraz pravil, ki se jim to vedenje podre-
ja. Vsako tovrstno dejanje, tudi ›banalno‹, kot je nakup časopisa v kiosku,
se mora regulirano izpeljati, če želi biti prepoznano in če želi, da ga štejejo
kot to dejanje. [. . .] Upoštevanje pravil pomeni naslednje: neko dejavnost
razumemo oz. ta velja kot dejavnost oz. aktivnost nekega tipa. Vedenje po-
stane hkrati znak, ki vsebuje in prenaša informacije, da je aktivnost zares
ustrezen primer (te aktivnosti). Uporaba besed ›šteje kot‹ nas opozarja na
pomembno ugotovitev: delovanje ni zgolj neko vedenje, obnašanje, ampak
je izrazito pomenljiva dejavnost v neki kulturi. Kulturo lahko namreč ra-
zumemo tudi kot sistem takih pravil, ki konstituirajo socialne aktivnosti
in ki te aktivnosti napravijo razumljive za pripadnike neke kulture.«
Če se vrnemo na semiotičnost modnega komuniciranja moramo opozo-
riti, da noben artikel ni torej sam po sebi »moden«, noben kos oblačila sam
na sebi ne sporoča oz. ne indeksira »modnosti«, ampak je treba tudi ustrez-
no družbeno delovanje – modno oblačenje. To je predpogoj, da, denimo, v
stilno dovršenih oprijetih hlačah ne bomo videli le oprijetih hlač, ki so »ne-
udobne« in nositelja »vežejo«, ampak bomo »videli« modne hlače.
V primeru mode gre tudi za širšo kontekstualno zasidranost. Dobrine
same na sebi ne »sporočajo« in »odražajo« modnosti, ampak je modnost
izrazito časovno pogojena (Barnard 2005, 24): »Samo določeni kontekst
omogoča identifikacijo nekega oblačila kot modnega ali nemodnega, ka-
kor tudi velja, da samo kontekst dopušča identifikacijo pravilnega pomena
43
kot oblika védenja stvar specifične prakse. Vsaka praksa vsebuje določe-
no, zanjo specifično emocionalnost (kar lahko pomeni tudi visoko stopnjo
nadzora čustev). Želje in čustva zatorej ne pripadajo posamezniku, ampak
v obliki vednosti pripadajo praksam. Praks potemtakem ne smemo razu-
meti kot zgolj določenih vedenj, ampak se moramo zavedati kulturnih ko-
dov, ki določajo prakse. Preko poznavanja specifičnih kulturnih kodov do-
ločeno obnašanje tudi šele zares postane nosilec določene prakse (Reckwitz
2002, 253–254), s tem pa želimo opozoriti na reguliranost kot konstitutiv-
ni element prakse, oz., drugače rečeno, prakse so »regulirano obnašanje,
katerega sestavni del je specifično védenje« (Reckwitz 2006, 37, v Luthar in
Pušnik 2018, 67). Reguliranost je torej pogoj za pomenljivost praks, da do-
ločeno prakso prepoznamo kot specifično, je treba dejanja izpeljati na nek
družbeno prepoznan in reguliran način (Downes 1998, 275–322, v Prapro-
tnik 2013, 139–140): »Družbeno delovanje je v svojem bistvu pravzaprav
regulirano vedenje, vedno v skladu z nekimi pravili. Ko ljudje nekaj poč-
nejo, npr. ko volijo na volitvah, ko sodelujejo v konverzaciji ali ko igrajo
tenis, je identifikacija njihovega vedenja kot prav te aktivnosti (voljenja,
govorjenja, igranja tenisa) v bistvu izraz pravil, ki se jim to vedenje podre-
ja. Vsako tovrstno dejanje, tudi ›banalno‹, kot je nakup časopisa v kiosku,
se mora regulirano izpeljati, če želi biti prepoznano in če želi, da ga štejejo
kot to dejanje. [. . .] Upoštevanje pravil pomeni naslednje: neko dejavnost
razumemo oz. ta velja kot dejavnost oz. aktivnost nekega tipa. Vedenje po-
stane hkrati znak, ki vsebuje in prenaša informacije, da je aktivnost zares
ustrezen primer (te aktivnosti). Uporaba besed ›šteje kot‹ nas opozarja na
pomembno ugotovitev: delovanje ni zgolj neko vedenje, obnašanje, ampak
je izrazito pomenljiva dejavnost v neki kulturi. Kulturo lahko namreč ra-
zumemo tudi kot sistem takih pravil, ki konstituirajo socialne aktivnosti
in ki te aktivnosti napravijo razumljive za pripadnike neke kulture.«
Če se vrnemo na semiotičnost modnega komuniciranja moramo opozo-
riti, da noben artikel ni torej sam po sebi »moden«, noben kos oblačila sam
na sebi ne sporoča oz. ne indeksira »modnosti«, ampak je treba tudi ustrez-
no družbeno delovanje – modno oblačenje. To je predpogoj, da, denimo, v
stilno dovršenih oprijetih hlačah ne bomo videli le oprijetih hlač, ki so »ne-
udobne« in nositelja »vežejo«, ampak bomo »videli« modne hlače.
V primeru mode gre tudi za širšo kontekstualno zasidranost. Dobrine
same na sebi ne »sporočajo« in »odražajo« modnosti, ampak je modnost
izrazito časovno pogojena (Barnard 2005, 24): »Samo določeni kontekst
omogoča identifikacijo nekega oblačila kot modnega ali nemodnega, ka-
kor tudi velja, da samo kontekst dopušča identifikacijo pravilnega pomena
43
