Page 44 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 44
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
teh besed.« Barnardovo misel lahko ponazorimo z izsekom iz slovenskega
filma Kajmak in marmelada, in sicer iz dialoga med junakinjo Špelo in nje-
nim partnerjem Božom (Ðurić 2003): »Kdaj sem nazadnje sebi kaj kupila?
Kdaj? Ali veš koliko časa imam tale plašč? Ko sem ga kupila, je bil moderen,
potem ni bil več moderen, zdaj je pa tako star, da je spet moderen.«
Modnost ni lastnost dobrin ali življenjskih stilov, ampak odraz ustre-
znih kontekstualnih okoliščin, preko katerih dobrine šele privzamejo sta-
tus modnosti. Enako, denimo, velja za identitete, ki tudi ne »bivajo« v po-
sameznikih (od rojstva do smrti), temveč jih konstruiramo in vzpostavlja-
mo v komunikacijskih dejanjih. Posledično to pomeni, da komunikacijske
prakse ne odražajo (odsevajo) identitet, temveč prav nasprotno: preko ko-
munikacijskih praks šele konstruiramo identitete (in modnost).
Pri konstrukciji identitet in modnosti zadenemo tudi v procese pogaja-
nja; na področju (modnega) oblačenja mislimo zlasti pogajanje med raz-
ličnimi akterji o tem, »komu zares ustreza neko oblačilo, kdo deluje sme-
šno v določenem kosu oblačila«. Vsekakor pri tovrstnih »ocenah« ne gre
za preverljive kvantitativne ocene, ampak so te ocene odraz posamezniko-
vih vrednotenj in pripisov, so torej bolj stvar tega, komu dopustimo, da je
pripadnik določene (modne) skupnosti in komu takšno pripadnost aktivno
odrekamo ali preprečujemo. Pogosto več povejo o ocenjevalcu kot o ocenje-
vani osebi. Lastno identiteto in pripadnost posamezniki gradijo tudi pre-
ko navideznega rezanja »gnilega od zdravega«, torej preko določanja, kdo
je »pravi« ter kdo še ni »povsem pravi«. Tu pripomnimo, da »pravih« sploh
ni, ampak šele pojavljanje besede »pravi« kreira vtis, da obstajajo »napač-
ni«. Tovrstne nalepke posamezniki običajno uporabljajo za diskvalifikacijo
drugih, a hkrati vselej drži, da s takimi nalepkami »strašijo« sami sebe, saj
se skušajo (samo) zaslepiti, da so sami »pravi«. Kot rečeno: nalepke vselej
nekaj povejo o osebi, ki podeljuje nalepko, o njenih strahovih, nerazreše-
nih travmah, govorijo o »mitološki« konstituciji posameznika, ki afekti-
rano konstruira »napačnega«, ker se ni zmožen soočiti z lastno konstrui-
ranostjo in maškaradnostjo. Zavest o lastni konstruiranosti je hkrati tudi
produktivno izhodišče, ki nas varuje pred lastnimi poskusi, da se moramo
vselej pokazati v optimalni, torej »pravi« luči.
Tovrstno ocenjevanje in klasificiranje preko oblačenja je bilo sicer pogo-
stejše v preteklih stoletjih, ko je bila družbena stratifikacija jasneje posta-
vljena in so bile kršitve oblačilne kulture, torej nošenja konkretne obleke
pri »napačni osebi«, hitreje pospremljene z negodovanjem. Danes posame-
znikom težje »očitajo« nošnjo določenega oblačila zaradi pripadnosti »na-
pačnemu razredu«. Tovrstne ocene pogosto kažejo na poskuse posamezni-
44
teh besed.« Barnardovo misel lahko ponazorimo z izsekom iz slovenskega
filma Kajmak in marmelada, in sicer iz dialoga med junakinjo Špelo in nje-
nim partnerjem Božom (Ðurić 2003): »Kdaj sem nazadnje sebi kaj kupila?
Kdaj? Ali veš koliko časa imam tale plašč? Ko sem ga kupila, je bil moderen,
potem ni bil več moderen, zdaj je pa tako star, da je spet moderen.«
Modnost ni lastnost dobrin ali življenjskih stilov, ampak odraz ustre-
znih kontekstualnih okoliščin, preko katerih dobrine šele privzamejo sta-
tus modnosti. Enako, denimo, velja za identitete, ki tudi ne »bivajo« v po-
sameznikih (od rojstva do smrti), temveč jih konstruiramo in vzpostavlja-
mo v komunikacijskih dejanjih. Posledično to pomeni, da komunikacijske
prakse ne odražajo (odsevajo) identitet, temveč prav nasprotno: preko ko-
munikacijskih praks šele konstruiramo identitete (in modnost).
Pri konstrukciji identitet in modnosti zadenemo tudi v procese pogaja-
nja; na področju (modnega) oblačenja mislimo zlasti pogajanje med raz-
ličnimi akterji o tem, »komu zares ustreza neko oblačilo, kdo deluje sme-
šno v določenem kosu oblačila«. Vsekakor pri tovrstnih »ocenah« ne gre
za preverljive kvantitativne ocene, ampak so te ocene odraz posamezniko-
vih vrednotenj in pripisov, so torej bolj stvar tega, komu dopustimo, da je
pripadnik določene (modne) skupnosti in komu takšno pripadnost aktivno
odrekamo ali preprečujemo. Pogosto več povejo o ocenjevalcu kot o ocenje-
vani osebi. Lastno identiteto in pripadnost posamezniki gradijo tudi pre-
ko navideznega rezanja »gnilega od zdravega«, torej preko določanja, kdo
je »pravi« ter kdo še ni »povsem pravi«. Tu pripomnimo, da »pravih« sploh
ni, ampak šele pojavljanje besede »pravi« kreira vtis, da obstajajo »napač-
ni«. Tovrstne nalepke posamezniki običajno uporabljajo za diskvalifikacijo
drugih, a hkrati vselej drži, da s takimi nalepkami »strašijo« sami sebe, saj
se skušajo (samo) zaslepiti, da so sami »pravi«. Kot rečeno: nalepke vselej
nekaj povejo o osebi, ki podeljuje nalepko, o njenih strahovih, nerazreše-
nih travmah, govorijo o »mitološki« konstituciji posameznika, ki afekti-
rano konstruira »napačnega«, ker se ni zmožen soočiti z lastno konstrui-
ranostjo in maškaradnostjo. Zavest o lastni konstruiranosti je hkrati tudi
produktivno izhodišče, ki nas varuje pred lastnimi poskusi, da se moramo
vselej pokazati v optimalni, torej »pravi« luči.
Tovrstno ocenjevanje in klasificiranje preko oblačenja je bilo sicer pogo-
stejše v preteklih stoletjih, ko je bila družbena stratifikacija jasneje posta-
vljena in so bile kršitve oblačilne kulture, torej nošenja konkretne obleke
pri »napačni osebi«, hitreje pospremljene z negodovanjem. Danes posame-
znikom težje »očitajo« nošnjo določenega oblačila zaradi pripadnosti »na-
pačnemu razredu«. Tovrstne ocene pogosto kažejo na poskuse posamezni-
44
