Page 46 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 46
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
ilustrira. Pojem moderno pogosteje uporabljamo v zvezi z dobrinami, kjer
gre za linearno, časovno »napredovanje« k vse izpopolnjenejšim oblikam
dobrin. Ta logika izhaja zlasti iz sodobnega linearnega razumevanja razvo-
ja tehnologije, ki so vedno bolj ali manj moderne. Za tehnologije nikoli ne
rečemo, da so modne, temveč da so moderne.
Da lahko izražamo svojo modernost, morajo tudi naši sogovorci imeti
najprej podobne kode in konvencije o tem, »kaj pomeni modernost« in sko-
zi katere prakse kažemo (na) modernost. Prav tako modernosti ne more-
mo kratkomalo oznanjati; težko si predstavljamo, da nam oseba mimogre-
de, sredi pogovora, ali nemara celo na začetku pogovora navrže: »Veš, jaz
sem moderen.« Modernost, kolikor jo oseba premore, bomo mi kot naslo-
vljenci po vsej verjetnosti bolj ali manj uspešno prebrali iz njene oprave,
iz pripadajočih »telesnih delov«, denimo na podlagi najnovejšega iPhona,
na podlagi specifične uporabe besed. Modernost je stanje, ki ga pravilo-
ma ne oznanjamo skozi prvoosebno izreko na deklarativni ravni, ampak jo
indeksiramo skozi pomenljive komunikacijske prakse. Oznanjanje lastne
modernosti bi si prislužilo status bizarnosti. Gre za govorna dejanja, ka-
terih učinkovitost oz. posrečenost ni odvisna od ustreznih besed, temveč
prepričljivost posameznikove »modernosti« presojamo na podlagi drugih
vidikov. Če za klasična govorna dejanja velja obrazec reči = storiti (z iz-
rekanjem besed izvedemo tudi neko delo, denimo dejanje poročanja dveh
oseb), bi v tem primeru veljalo klasični performativni obrazec obrniti: sto-
riti = reči.
Kultura kot sistem proizvajanja pomenov modernosti ponuja serijo zna-
kov, preko katerih lahko svojo pretendirano modernost izpričujemo. Tovr-
stna »stanja« so le potencialno možna, saj ni konvencionalnega in vnaprej
predpisanega rituala ali prakse, recepta ali navodil, s katerimi bi uprizorili
svojo modernost. Ob družbenem pospeševanju in vse hitrejšem tehnolo-
škem razvoju se tudi nabor praks ter dobrin, preko katerih uprizarjamo
modernost, vse hitreje spreminja in širi. Skorajda ni človeške prakse, ki je
ne bi mogli uporabiti za izražanje modernosti, da smo v koraku s časom. Če
modernost razumemo v skladu z predpostavljeno linearno, evolucionistič-
no metaforo, po kateri so mlajše oz. novejše dobrine (tehnologije) moder-
nejše, imamo za izražanje modernosti na voljo številne možnosti. Oseba,
ki ima pametni telefon desete generacije, je modernejša kot tista, ki ima
tizira izhodišča in ključne poante razstave z naslovom Items: Is Fashion Modern?, ki jo je
od 1. oktobra 2017 do 28. januarja 2018 gostil Muzej sodobnih umetnosti (The Museum of
Modern Art) v New Yorku.
46
ilustrira. Pojem moderno pogosteje uporabljamo v zvezi z dobrinami, kjer
gre za linearno, časovno »napredovanje« k vse izpopolnjenejšim oblikam
dobrin. Ta logika izhaja zlasti iz sodobnega linearnega razumevanja razvo-
ja tehnologije, ki so vedno bolj ali manj moderne. Za tehnologije nikoli ne
rečemo, da so modne, temveč da so moderne.
Da lahko izražamo svojo modernost, morajo tudi naši sogovorci imeti
najprej podobne kode in konvencije o tem, »kaj pomeni modernost« in sko-
zi katere prakse kažemo (na) modernost. Prav tako modernosti ne more-
mo kratkomalo oznanjati; težko si predstavljamo, da nam oseba mimogre-
de, sredi pogovora, ali nemara celo na začetku pogovora navrže: »Veš, jaz
sem moderen.« Modernost, kolikor jo oseba premore, bomo mi kot naslo-
vljenci po vsej verjetnosti bolj ali manj uspešno prebrali iz njene oprave,
iz pripadajočih »telesnih delov«, denimo na podlagi najnovejšega iPhona,
na podlagi specifične uporabe besed. Modernost je stanje, ki ga pravilo-
ma ne oznanjamo skozi prvoosebno izreko na deklarativni ravni, ampak jo
indeksiramo skozi pomenljive komunikacijske prakse. Oznanjanje lastne
modernosti bi si prislužilo status bizarnosti. Gre za govorna dejanja, ka-
terih učinkovitost oz. posrečenost ni odvisna od ustreznih besed, temveč
prepričljivost posameznikove »modernosti« presojamo na podlagi drugih
vidikov. Če za klasična govorna dejanja velja obrazec reči = storiti (z iz-
rekanjem besed izvedemo tudi neko delo, denimo dejanje poročanja dveh
oseb), bi v tem primeru veljalo klasični performativni obrazec obrniti: sto-
riti = reči.
Kultura kot sistem proizvajanja pomenov modernosti ponuja serijo zna-
kov, preko katerih lahko svojo pretendirano modernost izpričujemo. Tovr-
stna »stanja« so le potencialno možna, saj ni konvencionalnega in vnaprej
predpisanega rituala ali prakse, recepta ali navodil, s katerimi bi uprizorili
svojo modernost. Ob družbenem pospeševanju in vse hitrejšem tehnolo-
škem razvoju se tudi nabor praks ter dobrin, preko katerih uprizarjamo
modernost, vse hitreje spreminja in širi. Skorajda ni človeške prakse, ki je
ne bi mogli uporabiti za izražanje modernosti, da smo v koraku s časom. Če
modernost razumemo v skladu z predpostavljeno linearno, evolucionistič-
no metaforo, po kateri so mlajše oz. novejše dobrine (tehnologije) moder-
nejše, imamo za izražanje modernosti na voljo številne možnosti. Oseba,
ki ima pametni telefon desete generacije, je modernejša kot tista, ki ima
tizira izhodišča in ključne poante razstave z naslovom Items: Is Fashion Modern?, ki jo je
od 1. oktobra 2017 do 28. januarja 2018 gostil Muzej sodobnih umetnosti (The Museum of
Modern Art) v New Yorku.
46
