Page 47 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 47
Modno kot trivialno in površinsko
pametni telefon sedme generacije (z manj funkcionalnostmi, z manjšim
obsegom izboljšav, nadgraditev . . .).
Tovrstnim tehnološkim »nadgraditvam« smo tudi prej pripravljeni pri-
pisati racionalnost, smotrnost, medtem ko modnim dobrinam precej hitro
pripišemo trivialnost. A nobena praksa ni trivialna; že zato, ker je praksa,
je torej relevantna. Oznaka »trivialnost« je pogosto le afektirano pljuvanje
po nečem, v kar si ne drznemo pokukati. Nemalokrat si posamezniki tu-
di domišljajo, da bo degradiranje prakse s terminom trivialno delovalo na
»performativen« način; da bo namreč sama »nalepka« trivialnosti določeni
praksi podelila značaj trivialnosti/nepomembnosti. In take prakse diskre-
ditiranja so dokaj pogoste.
V besedilu si prizadevamo pokazati, kako je moda pravzaprav marsikaj,
skušamo jo »zbanalizirati«, ji torej odvzeti kakršen koli vrednostno vnaprej
obremenjen pripis ali status. Obravnavamo jo kot običajno sestavino vsak-
danjega življenja, vidimo jo v različnih pojavnih oblikah in legah, s tem pa
jo lahko osvobodimo njene ekskluzivnosti v smislu povezovanja z določe-
nim spolom ali določenimi artikli.
Ker gre pri modi v najširšem pomenu besede za najrazličnejše prakse in
navade, ker gre tudi za svojevrstno postavljanje subjekta v (p)ogled dru-
gim in ker gre za tipične prakse, prek katerih konstituiramo identiteto, je
pravzaprav zanimivo, da družboslovna teorija dolgo časa ni bolj angaži-
rano pristopala k raziskovanju teh pojavov. Zapostavljanje mode v ožjem
pomenu besede, torej oblačilne mode, pa je bilo še izdatnejše. Sociologija
kot temeljna družboslovna disciplina je modo v veliki meri ignorirala oz.
jo uvrščala bolj na področje umetnosti. Trivialni so bili tudi argumenti, za-
kaj se ni treba ukvarjati z modo. Joanne Entwistle (2000 v Luthar 2014,
228) meni, »da ta zapostavljenost izvira iz zapostavljenosti telesa v druž-
benih vedah, ki je bilo vedno obravnavano kot preddružbeno in kot biolo-
ška osnova za družbeno delovanje, ne pa kot družbeno konstruirano«. Ker
je bila moda konvencionalno razumljena kot žensko početje, so področje
posledično razumeli kot iracionalno, trivialno in nepomembno področje,
ki si ne zasluži resne družboslovne analize. »Celotna zgodovina sociološke
obravnave mode se vrti okoli poskusov utemeljiti modo in razlike v okusu
kot legitimen objekt sociološke analize družbe, ne kot frivolno družbeno
nerelevantno, popolnoma arbitrarno, bizarno in neracionalno muho, ki ni
vredna teoretizacije in nima nobene družbene vloge« (Luthar 2014, 228).
Tovrstna moralizacija mode je po mnenju Brede Luthar (str. 228) tesno po-
vezana s spolno označenostjo mode. Ob tem je bila moda kot potrošnja v
akademskem polju dodatno razvrednotena, ker je bila razumljena kot ka-
47
pametni telefon sedme generacije (z manj funkcionalnostmi, z manjšim
obsegom izboljšav, nadgraditev . . .).
Tovrstnim tehnološkim »nadgraditvam« smo tudi prej pripravljeni pri-
pisati racionalnost, smotrnost, medtem ko modnim dobrinam precej hitro
pripišemo trivialnost. A nobena praksa ni trivialna; že zato, ker je praksa,
je torej relevantna. Oznaka »trivialnost« je pogosto le afektirano pljuvanje
po nečem, v kar si ne drznemo pokukati. Nemalokrat si posamezniki tu-
di domišljajo, da bo degradiranje prakse s terminom trivialno delovalo na
»performativen« način; da bo namreč sama »nalepka« trivialnosti določeni
praksi podelila značaj trivialnosti/nepomembnosti. In take prakse diskre-
ditiranja so dokaj pogoste.
V besedilu si prizadevamo pokazati, kako je moda pravzaprav marsikaj,
skušamo jo »zbanalizirati«, ji torej odvzeti kakršen koli vrednostno vnaprej
obremenjen pripis ali status. Obravnavamo jo kot običajno sestavino vsak-
danjega življenja, vidimo jo v različnih pojavnih oblikah in legah, s tem pa
jo lahko osvobodimo njene ekskluzivnosti v smislu povezovanja z določe-
nim spolom ali določenimi artikli.
Ker gre pri modi v najširšem pomenu besede za najrazličnejše prakse in
navade, ker gre tudi za svojevrstno postavljanje subjekta v (p)ogled dru-
gim in ker gre za tipične prakse, prek katerih konstituiramo identiteto, je
pravzaprav zanimivo, da družboslovna teorija dolgo časa ni bolj angaži-
rano pristopala k raziskovanju teh pojavov. Zapostavljanje mode v ožjem
pomenu besede, torej oblačilne mode, pa je bilo še izdatnejše. Sociologija
kot temeljna družboslovna disciplina je modo v veliki meri ignorirala oz.
jo uvrščala bolj na področje umetnosti. Trivialni so bili tudi argumenti, za-
kaj se ni treba ukvarjati z modo. Joanne Entwistle (2000 v Luthar 2014,
228) meni, »da ta zapostavljenost izvira iz zapostavljenosti telesa v druž-
benih vedah, ki je bilo vedno obravnavano kot preddružbeno in kot biolo-
ška osnova za družbeno delovanje, ne pa kot družbeno konstruirano«. Ker
je bila moda konvencionalno razumljena kot žensko početje, so področje
posledično razumeli kot iracionalno, trivialno in nepomembno področje,
ki si ne zasluži resne družboslovne analize. »Celotna zgodovina sociološke
obravnave mode se vrti okoli poskusov utemeljiti modo in razlike v okusu
kot legitimen objekt sociološke analize družbe, ne kot frivolno družbeno
nerelevantno, popolnoma arbitrarno, bizarno in neracionalno muho, ki ni
vredna teoretizacije in nima nobene družbene vloge« (Luthar 2014, 228).
Tovrstna moralizacija mode je po mnenju Brede Luthar (str. 228) tesno po-
vezana s spolno označenostjo mode. Ob tem je bila moda kot potrošnja v
akademskem polju dodatno razvrednotena, ker je bila razumljena kot ka-
47
