Page 48 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 48
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
pitalistična manipulacija javnosti, povezovali so jo tudi s področjem ženske
potrošnje in z zunanjo podobo (Aspers in Godart 2013, 172).¹⁵
Moda je bila prepoznana kot trivialna, ker so jo povezovali z domnevno
»trivialnim« in »iracionalnim« spolom, kar v prvi vrsti kaže tudi na moč
in obseg spolnih ideologij, na katere niso bili imuni tudi domnevno ka-
kovostno »opremljeni« posamezniki – akademski raziskovalci. Lise Skov,
denimo, ugotavlja (2011 v Grcić 2014, 93), »da je preučevanje mode postalo
modno predvsem zaradi podiranja kulturnih hierarhij, značilnih za post-
modernistično misel«.
Dodatno težavo predstavljajo tudi uveljavljena prepričanja o površinsko-
sti in posledični puhlosti (modnega oblačenja). Oblačenje se tudi povezuje
z idejo kamufliranja. Površinskost se torej v naši kulturi ravno ne potegu-
je za kak bleščeč status, čeprav je družba naravnost obsedena z videzom.
Prezir do površinskosti izhaja iz določenih kulturnih prepričanj.
Modi v povezavi z oblačenjem torej pripisujejo status površinskosti, sle-
parstva, kamufliranja, predpostavka tovrstnega pogleda na (modno) obla-
čenje pa v zahodni kulturi izvira v ideji, da se resnično bistvo človeka skriva
v globinah. Govorjenje o površinskosti se naslanja na staro kulturno dis-
tinkcijo, po kateri se prave in resnične vsebine skrivajo »izza« površine.
Ta ideja torej aktivira razumevanje, po katerem pri človeku obstaja povr-
šina in globina – središče, slednje je manj »potvorjeno«, manj »prepleska-
no«, skratka »resničnejši« odraz posameznika. Povsem se strinjamo, da je v
vsakdanjih interakcijah veliko naprezanj po konstrukciji zunanjih podob,
da gre za nenehen ples zunanjih mask, torej konstruiranih vtisov, da gre
za, goffmanovsko rečeno, nenehno upravljanje z vtisi in da v svojih komu-
¹⁵ Herbert Blumer na začetku svojega besedila »Fashion: From Class Differentiation to Collec-
tive Selection« poziva oz. vabi sociologe, naj modo jemljejo resno in ji namenijo pozornost,
kot si jo zasluži. Izpostavi, da je na področju raziskovanja mode navzoča napačna domne-
va, da je moda nekaj trivialnega in obrobnega. Ugotavlja (1969, 275), da je moda po nepo-
trebnem in povsem napačno zasedla področje ali kategorijo abnormalnega in iracionalnega,
posledično naj bi bila zunaj osrednjega preučevanja življenja družbenih skupin. Dejansko je
moda produktivno področje raziskovanja komunikacijske dinamike, preko nje se nenehno
na novo odpirajo področja družbenega razlikovanja, samopripisovanja in samoumeščanja,
prav tako je inspirativno raziskovalno področje za raziskovanje procesov skupinjenja, mre-
ženja, segmentiranja. Breda Luthar (2014, 226) pojasnjuje modnost in modernost na na-
slednji način: »Pojem ›moda‹ se sicer kolokvialno uporablja za oblačila, vendar ne zadeva le
obleke, saj se nanaša na vse vidike materialne in druge kulture (od pohištva do literature ali
načina govorice).« Ali kot pravi Braudel (1988, 86, v Luthar 2014, 226) v svoji klasični raz-
pravi o vlogi mode in materialne civilizacije v razvoju kapitalizma: »Moda [. . .] je tako misel
kot obleka, tako domislica kot gizdav gib, povabilo za mizo ali skrbno zapečateno pismo. Je
način govorjenja [. . .].«
48
pitalistična manipulacija javnosti, povezovali so jo tudi s področjem ženske
potrošnje in z zunanjo podobo (Aspers in Godart 2013, 172).¹⁵
Moda je bila prepoznana kot trivialna, ker so jo povezovali z domnevno
»trivialnim« in »iracionalnim« spolom, kar v prvi vrsti kaže tudi na moč
in obseg spolnih ideologij, na katere niso bili imuni tudi domnevno ka-
kovostno »opremljeni« posamezniki – akademski raziskovalci. Lise Skov,
denimo, ugotavlja (2011 v Grcić 2014, 93), »da je preučevanje mode postalo
modno predvsem zaradi podiranja kulturnih hierarhij, značilnih za post-
modernistično misel«.
Dodatno težavo predstavljajo tudi uveljavljena prepričanja o površinsko-
sti in posledični puhlosti (modnega oblačenja). Oblačenje se tudi povezuje
z idejo kamufliranja. Površinskost se torej v naši kulturi ravno ne potegu-
je za kak bleščeč status, čeprav je družba naravnost obsedena z videzom.
Prezir do površinskosti izhaja iz določenih kulturnih prepričanj.
Modi v povezavi z oblačenjem torej pripisujejo status površinskosti, sle-
parstva, kamufliranja, predpostavka tovrstnega pogleda na (modno) obla-
čenje pa v zahodni kulturi izvira v ideji, da se resnično bistvo človeka skriva
v globinah. Govorjenje o površinskosti se naslanja na staro kulturno dis-
tinkcijo, po kateri se prave in resnične vsebine skrivajo »izza« površine.
Ta ideja torej aktivira razumevanje, po katerem pri človeku obstaja povr-
šina in globina – središče, slednje je manj »potvorjeno«, manj »prepleska-
no«, skratka »resničnejši« odraz posameznika. Povsem se strinjamo, da je v
vsakdanjih interakcijah veliko naprezanj po konstrukciji zunanjih podob,
da gre za nenehen ples zunanjih mask, torej konstruiranih vtisov, da gre
za, goffmanovsko rečeno, nenehno upravljanje z vtisi in da v svojih komu-
¹⁵ Herbert Blumer na začetku svojega besedila »Fashion: From Class Differentiation to Collec-
tive Selection« poziva oz. vabi sociologe, naj modo jemljejo resno in ji namenijo pozornost,
kot si jo zasluži. Izpostavi, da je na področju raziskovanja mode navzoča napačna domne-
va, da je moda nekaj trivialnega in obrobnega. Ugotavlja (1969, 275), da je moda po nepo-
trebnem in povsem napačno zasedla področje ali kategorijo abnormalnega in iracionalnega,
posledično naj bi bila zunaj osrednjega preučevanja življenja družbenih skupin. Dejansko je
moda produktivno področje raziskovanja komunikacijske dinamike, preko nje se nenehno
na novo odpirajo področja družbenega razlikovanja, samopripisovanja in samoumeščanja,
prav tako je inspirativno raziskovalno področje za raziskovanje procesov skupinjenja, mre-
ženja, segmentiranja. Breda Luthar (2014, 226) pojasnjuje modnost in modernost na na-
slednji način: »Pojem ›moda‹ se sicer kolokvialno uporablja za oblačila, vendar ne zadeva le
obleke, saj se nanaša na vse vidike materialne in druge kulture (od pohištva do literature ali
načina govorice).« Ali kot pravi Braudel (1988, 86, v Luthar 2014, 226) v svoji klasični raz-
pravi o vlogi mode in materialne civilizacije v razvoju kapitalizma: »Moda [. . .] je tako misel
kot obleka, tako domislica kot gizdav gib, povabilo za mizo ali skrbno zapečateno pismo. Je
način govorjenja [. . .].«
48
