Page 49 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 49
Modno kot trivialno in površinsko
nikacijah pravzaprav nenehno ponujamo na ogled specifične verzije nas
samih. A hkrati nas vera v odrsko predstavo ne sme (samo)zaslepiti, da
je pod masko bistveno drugače. Inspirativen pristop uporablja antropolog
Daniel Miller (2016), ki problematizira idejo površnosti/površinskosti, ter
njeno predpostavko, da poleg površine obstaja tudi globina, kjer se nahaja
»pravo« jedro vsebine.
Miller (2016, 35) se navidezno naivno takole vpraša: »Zakaj sploh meni-
mo, da je navezanost na oblačila problematična? Zakaj to razumemo kot
znak površnosti in kaj sploh pomeni izraz površnost? Problem teorije se-
miotike in obravnavanja oblačil kot nečesa površnega je v tem, da predvi-
devamo določen odnos med zunanjostjo in notranjostjo. Obsedeni smo z
nečim, kar bi lahko poimenovali ontologija globine. Domnevamo, da je bit
– naše pravo sebstvo – nekje globoko v nas in v popolnem nasprotju s po-
vršino. Kdor kupuje oblačila, je plitek, kajti globokoumen človek je filozof
ali svetnik. Pristno jedro sebstva je razmeroma stalno in nespremenljivo
ter se tudi ne odziva zgolj na okoliščine.« Miller ponuja zanimivo elabora-
cijo mode in oblačenja, preko katere lahko naredimo (samo)refleksijo la-
stnih predpostavk in neizrečenih domnev, ki pa še kako vplivajo na naše
delovanje. Za našo uveljavljeno kulturo je, denimo, značilno mnenje, da
se kvaliteta ali pa »vsaj« resnično bistvo posameznika skriva v globinah,
prav tako množično kroži mnenje, da materialne stvari niso ključne oz. da
preko materialnih stvari ne moremo ustrezno razumeti kompleksnih pro-
cesov, skratka, navzoč je delno omalovažujoč odnos do materialne kulture
kot tiste, ki preprečuje vstop v resnično bistvo posameznika. Posledično
se je vzpostavilo mnenje, da je materialnost svojevrstna ovira, da je tre-
ba za resnično kvalitetno življenje pogled usmeriti navznoter. Značilno je
torej mnenje, da šele odsotnost materialnih stvari omogoča resnično kvali-
teto. To logiko je kultura prignala do skrajnih meja, tako da se je uveljavila
misel, da odsotnost materialnosti tudi že pomeni višjo stopnjo duhovne
(= notranje) kvalitete in po tej logiki avtomatično vodi k bolj izpolnjenemu
ter bogatejšemu življenju.
Tu bi veljalo najprej poudariti, da je materialnost oz. artefaktnost nelo-
čljivi del družbe, naše družbeno delovanje je v veliki meri organizirano na
materialni kulturi. Tudi tehnologijo kot del materialne kulture lahko naj-
dosledneje analiziramo, če se neposredno soočimo s tehnološko pogojeno
posredovanostjo in konstruiranostjo odnosov ter če pogledamo, na kakšne
načine nam tehnologija omogoča in določa načine komuniciranja ter delo-
vanja. Izhajamo iz znane teze nemškega medijskega teoretika Friedricha
Kittlerja (1999, 106), ki pravi, da »medijske tehnologije vsekakor lahko ob-
49
nikacijah pravzaprav nenehno ponujamo na ogled specifične verzije nas
samih. A hkrati nas vera v odrsko predstavo ne sme (samo)zaslepiti, da
je pod masko bistveno drugače. Inspirativen pristop uporablja antropolog
Daniel Miller (2016), ki problematizira idejo površnosti/površinskosti, ter
njeno predpostavko, da poleg površine obstaja tudi globina, kjer se nahaja
»pravo« jedro vsebine.
Miller (2016, 35) se navidezno naivno takole vpraša: »Zakaj sploh meni-
mo, da je navezanost na oblačila problematična? Zakaj to razumemo kot
znak površnosti in kaj sploh pomeni izraz površnost? Problem teorije se-
miotike in obravnavanja oblačil kot nečesa površnega je v tem, da predvi-
devamo določen odnos med zunanjostjo in notranjostjo. Obsedeni smo z
nečim, kar bi lahko poimenovali ontologija globine. Domnevamo, da je bit
– naše pravo sebstvo – nekje globoko v nas in v popolnem nasprotju s po-
vršino. Kdor kupuje oblačila, je plitek, kajti globokoumen človek je filozof
ali svetnik. Pristno jedro sebstva je razmeroma stalno in nespremenljivo
ter se tudi ne odziva zgolj na okoliščine.« Miller ponuja zanimivo elabora-
cijo mode in oblačenja, preko katere lahko naredimo (samo)refleksijo la-
stnih predpostavk in neizrečenih domnev, ki pa še kako vplivajo na naše
delovanje. Za našo uveljavljeno kulturo je, denimo, značilno mnenje, da
se kvaliteta ali pa »vsaj« resnično bistvo posameznika skriva v globinah,
prav tako množično kroži mnenje, da materialne stvari niso ključne oz. da
preko materialnih stvari ne moremo ustrezno razumeti kompleksnih pro-
cesov, skratka, navzoč je delno omalovažujoč odnos do materialne kulture
kot tiste, ki preprečuje vstop v resnično bistvo posameznika. Posledično
se je vzpostavilo mnenje, da je materialnost svojevrstna ovira, da je tre-
ba za resnično kvalitetno življenje pogled usmeriti navznoter. Značilno je
torej mnenje, da šele odsotnost materialnih stvari omogoča resnično kvali-
teto. To logiko je kultura prignala do skrajnih meja, tako da se je uveljavila
misel, da odsotnost materialnosti tudi že pomeni višjo stopnjo duhovne
(= notranje) kvalitete in po tej logiki avtomatično vodi k bolj izpolnjenemu
ter bogatejšemu življenju.
Tu bi veljalo najprej poudariti, da je materialnost oz. artefaktnost nelo-
čljivi del družbe, naše družbeno delovanje je v veliki meri organizirano na
materialni kulturi. Tudi tehnologijo kot del materialne kulture lahko naj-
dosledneje analiziramo, če se neposredno soočimo s tehnološko pogojeno
posredovanostjo in konstruiranostjo odnosov ter če pogledamo, na kakšne
načine nam tehnologija omogoča in določa načine komuniciranja ter delo-
vanja. Izhajamo iz znane teze nemškega medijskega teoretika Friedricha
Kittlerja (1999, 106), ki pravi, da »medijske tehnologije vsekakor lahko ob-
49
