Page 51 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 51
Modno kot trivialno in površinsko
na novinarka Veronica Quaife (igra jo Geena Davis), se odvije naslednji di-
alog (»The Fly« b. l.):
Veronica Quaife: ‘Do you ever change your clothes?’
Seth Brundle: ‘What?’
Veronica Quaife: ‘You’re always wearing the same clothes.’
Seth Brundle: ‘No, these are clean. I change my clothes every day.’
Veronica Quaife: ‘Five sets of exactly the same clothes?’
Seth Brundle: ‘Learned it from Einstein. This way I don’t have to expend
any thought on what to wear. I grab the next set on the rack.’
Interpretacija dialoga bi torej bila, da znanstvenik s pomočjo identičnih
kompletov oblačil ne izgublja čas z barvnimi kombinacijami, z izborom gar-
niture. Gre torej za portretiranje znanstvenika, ki se izogne nepotrebnim,
nekoristnim, časovno potratnim opravilom. »Ukvarjanje z znanostjo« je
torej specifična dejavnost in zahodna kultura predvideva tudi ustrezen na-
bor praks, ki potrjujejo ali izpričujejo »znanstveno dejavnost«, ob tem pa
se motivirano spregleda, da »nosilci« znanstvene dejavnosti niso ves čas le
znanstveniki, ampak so tudi sleherniki. Po drugi strani v naši kulturni or-
biti nenehno kroži ideja, da ljudje z oblačili zakrivajo, skrivajo, prikrivajo
tisto, kar je v globini, oz. prikrivajo praznino v globinah.
Kako je torej razumljen modno osveščen znanstvenik, ki namenja trud
tudi domnevno površinski zadevi, namreč modnemu oblačenju? Bo zaradi
njegove dovršene modne oprave javnost podvomila v njegov status znan-
stvenika, bo nemara podvomila v kvaliteto njegove znanstvenosti? Bo nje-
govim znanstvenim dosežkom pripisala površinskost? Ali so torej znan-
stveniki obsojeni, da se oblačijo na »nemoden« način, če želijo obdržati
svoj ugled globokoumnega znanstvenika? Verjamemo, da temu ni tako,
vendarle pa želimo opozoriti na moč in obseg prepričanj, ki izvirajo v di-
stinkciji površina – globina. Problem smo prignali precej do skrajnosti, a
nenazadnje tudi danes mrgoli kar nekaj prepričanj in scenarijev, kako iz-
vajati »ustreznost«. Poleg tega je prepričanje, ki pravo bistvo išče v globi-
nah, pravzaprav luknjičavo, zlasti pa posameznike opremlja z nepotreb-
nim občutkom krivde, v kolikor se oblačijo modno. Vsi poznamo ljudsko
modrost »Ne sodi človeka po obleki«; lahko se strinjamo z modrostjo, da
obleka ni ključni pokazatelj človeka. A tovrstno modrost bi morali potem-
takem upoštevati v vseh primerih, tudi ko se, denimo, za govornico pojavi
znanstvenik v najnovejši modni kolekciji.¹⁶ Njegova modna oprava niti ne
¹⁶ Tovrstna zapoved bi morala veljati vedno: vsaka obleka je le obleka, je površinska stvar, pa
51
na novinarka Veronica Quaife (igra jo Geena Davis), se odvije naslednji di-
alog (»The Fly« b. l.):
Veronica Quaife: ‘Do you ever change your clothes?’
Seth Brundle: ‘What?’
Veronica Quaife: ‘You’re always wearing the same clothes.’
Seth Brundle: ‘No, these are clean. I change my clothes every day.’
Veronica Quaife: ‘Five sets of exactly the same clothes?’
Seth Brundle: ‘Learned it from Einstein. This way I don’t have to expend
any thought on what to wear. I grab the next set on the rack.’
Interpretacija dialoga bi torej bila, da znanstvenik s pomočjo identičnih
kompletov oblačil ne izgublja čas z barvnimi kombinacijami, z izborom gar-
niture. Gre torej za portretiranje znanstvenika, ki se izogne nepotrebnim,
nekoristnim, časovno potratnim opravilom. »Ukvarjanje z znanostjo« je
torej specifična dejavnost in zahodna kultura predvideva tudi ustrezen na-
bor praks, ki potrjujejo ali izpričujejo »znanstveno dejavnost«, ob tem pa
se motivirano spregleda, da »nosilci« znanstvene dejavnosti niso ves čas le
znanstveniki, ampak so tudi sleherniki. Po drugi strani v naši kulturni or-
biti nenehno kroži ideja, da ljudje z oblačili zakrivajo, skrivajo, prikrivajo
tisto, kar je v globini, oz. prikrivajo praznino v globinah.
Kako je torej razumljen modno osveščen znanstvenik, ki namenja trud
tudi domnevno površinski zadevi, namreč modnemu oblačenju? Bo zaradi
njegove dovršene modne oprave javnost podvomila v njegov status znan-
stvenika, bo nemara podvomila v kvaliteto njegove znanstvenosti? Bo nje-
govim znanstvenim dosežkom pripisala površinskost? Ali so torej znan-
stveniki obsojeni, da se oblačijo na »nemoden« način, če želijo obdržati
svoj ugled globokoumnega znanstvenika? Verjamemo, da temu ni tako,
vendarle pa želimo opozoriti na moč in obseg prepričanj, ki izvirajo v di-
stinkciji površina – globina. Problem smo prignali precej do skrajnosti, a
nenazadnje tudi danes mrgoli kar nekaj prepričanj in scenarijev, kako iz-
vajati »ustreznost«. Poleg tega je prepričanje, ki pravo bistvo išče v globi-
nah, pravzaprav luknjičavo, zlasti pa posameznike opremlja z nepotreb-
nim občutkom krivde, v kolikor se oblačijo modno. Vsi poznamo ljudsko
modrost »Ne sodi človeka po obleki«; lahko se strinjamo z modrostjo, da
obleka ni ključni pokazatelj človeka. A tovrstno modrost bi morali potem-
takem upoštevati v vseh primerih, tudi ko se, denimo, za govornico pojavi
znanstvenik v najnovejši modni kolekciji.¹⁶ Njegova modna oprava niti ne
¹⁶ Tovrstna zapoved bi morala veljati vedno: vsaka obleka je le obleka, je površinska stvar, pa
51
