Page 50 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 50
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
stajajo tudi brez ljubezni, nikakor pa ne obstaja ljubezen brez medijskih
tehnologij«.
Materialnost nas vsekakor lahko ovira, preobilje ali kopičenje stvari po
uveljavljeni sprejeti predpostavki lahko povzroča mentalno onesnaženje,
osredotočenost na izgled lahko pomeni svojevrstno motnjo oz. lahko po-
membno zmanjšuje ukvarjanje z kakšno drugo dejavnostjo, denimo s pre-
mišljevanjem o sebi. Toda iz pravkar zapisanega ne smemo sklepati, da od-
sotnost stvari tudi že omogoča kvalitetnejši vstop v notranjost, odsotnost
stvari ne pomeni nujno duhovnejšega, sofisticiranejšega, bolj niansiranega
razumevanja posameznika. Zadevo lahko predstavimo skozi logiko razu-
mevanja nujnih in zadostnih pogojev. Prizadevanje za skromno materialno
kulturo lahko razumemo kot dobro podlago za kompleksnejše vstopanje v
duhovni svet. Skromna materialnost lahko tu igra vlogo nujnega pogoja.
A hkrati ta ista skromna materialnost še ne pomeni zadostnega pogoja.
Skromna materialnost ne vodi avtomatično nikamor naprej, ne vodi nuj-
no v »globine« oz. sama na sebi ne zagotavlja kaj duhovnejšega življenja.
Nenazadnje pa vsakdanje prakse zahodnega kapitalističnega sveta še kako
stavijo na materialnost, preko katere posamezniki izpostavljajo svoje raz-
lične oblike kapitala. Poudariti želimo, da gre za svojevrsten paradoks, saj
se dejanska organizacija in praksa vsakdanjega življenja nenehno sučeta
znotraj materialne kulture, to isto materialno kulturo pa hkrati skušamo
odriniti na rob življenja oz. ji želimo pripisati status trivialnosti. Postavili
bomo nekaj vprašanj, ki bralcu lahko nakažejo trdovratnost in škodljivost
distinkcije površina – globina, in skušali pojasniti, zakaj je treba površino
in globino obravnavati skupaj.
Ali je oseba zaradi svoje modne oprave, zaradi svojega truda po modnem
videzu, samodejno tudi površna, sleparska, izumetničena, manj »narav-
na«? Je modno oblečena oseba avtomatično »plitkejša« oz. ne premore ka-
kšne resne »globine«? Problem se še zaostri, če gremo na področje »najeli-
tnejših« praks, kamor spada znanost. Strategije ohranjanja »posvečenosti«
in ekskluzivnosti znanosti so lahko zelo trdovratne. Znanost je globokou-
mna, pretehtana, dolgoročna in preudarna praksa osebe, ki se ukvarja z
znanostjo.
Za znanost in posledično znanstvenike sta značilna racionalnost in iz-
ogibanje odvečnosti. To podobo znanstvenika pogostokrat potrjujejo tu-
di primeri iz medijske produkcije. Navajamo primer filma Muha režiser-
ja Davida Cronenberga (1986), kjer glavni akter, briljantni in ekscentrič-
ni znanstvenik Seth Brundle (igra ga Jeff Goldblum), raziskuje možnosti
transportacije/teleportacije. Ko k znanstveniku na obisk pride raziskoval-
50
stajajo tudi brez ljubezni, nikakor pa ne obstaja ljubezen brez medijskih
tehnologij«.
Materialnost nas vsekakor lahko ovira, preobilje ali kopičenje stvari po
uveljavljeni sprejeti predpostavki lahko povzroča mentalno onesnaženje,
osredotočenost na izgled lahko pomeni svojevrstno motnjo oz. lahko po-
membno zmanjšuje ukvarjanje z kakšno drugo dejavnostjo, denimo s pre-
mišljevanjem o sebi. Toda iz pravkar zapisanega ne smemo sklepati, da od-
sotnost stvari tudi že omogoča kvalitetnejši vstop v notranjost, odsotnost
stvari ne pomeni nujno duhovnejšega, sofisticiranejšega, bolj niansiranega
razumevanja posameznika. Zadevo lahko predstavimo skozi logiko razu-
mevanja nujnih in zadostnih pogojev. Prizadevanje za skromno materialno
kulturo lahko razumemo kot dobro podlago za kompleksnejše vstopanje v
duhovni svet. Skromna materialnost lahko tu igra vlogo nujnega pogoja.
A hkrati ta ista skromna materialnost še ne pomeni zadostnega pogoja.
Skromna materialnost ne vodi avtomatično nikamor naprej, ne vodi nuj-
no v »globine« oz. sama na sebi ne zagotavlja kaj duhovnejšega življenja.
Nenazadnje pa vsakdanje prakse zahodnega kapitalističnega sveta še kako
stavijo na materialnost, preko katere posamezniki izpostavljajo svoje raz-
lične oblike kapitala. Poudariti želimo, da gre za svojevrsten paradoks, saj
se dejanska organizacija in praksa vsakdanjega življenja nenehno sučeta
znotraj materialne kulture, to isto materialno kulturo pa hkrati skušamo
odriniti na rob življenja oz. ji želimo pripisati status trivialnosti. Postavili
bomo nekaj vprašanj, ki bralcu lahko nakažejo trdovratnost in škodljivost
distinkcije površina – globina, in skušali pojasniti, zakaj je treba površino
in globino obravnavati skupaj.
Ali je oseba zaradi svoje modne oprave, zaradi svojega truda po modnem
videzu, samodejno tudi površna, sleparska, izumetničena, manj »narav-
na«? Je modno oblečena oseba avtomatično »plitkejša« oz. ne premore ka-
kšne resne »globine«? Problem se še zaostri, če gremo na področje »najeli-
tnejših« praks, kamor spada znanost. Strategije ohranjanja »posvečenosti«
in ekskluzivnosti znanosti so lahko zelo trdovratne. Znanost je globokou-
mna, pretehtana, dolgoročna in preudarna praksa osebe, ki se ukvarja z
znanostjo.
Za znanost in posledično znanstvenike sta značilna racionalnost in iz-
ogibanje odvečnosti. To podobo znanstvenika pogostokrat potrjujejo tu-
di primeri iz medijske produkcije. Navajamo primer filma Muha režiser-
ja Davida Cronenberga (1986), kjer glavni akter, briljantni in ekscentrič-
ni znanstvenik Seth Brundle (igra ga Jeff Goldblum), raziskuje možnosti
transportacije/teleportacije. Ko k znanstveniku na obisk pride raziskoval-
50
